Revizorji so pod drobnogled vzeli praktično vse sfere mobilnosti, njihove ugotovitve pa so zaskrbljujoče.
EU mora, če želi do 2050 doseči neto ničelne emisije, zmanjšati izpuste ogljika zaradi klasičnih avtomobilskih motorjev, preučiti možnosti za alternativna goriva in množično uporabljati baterijska električna vozila. Prvi cilj še ni dosežen, drugi ni videti širše izvedljiv, tretji pa bi lahko bil drag, opozarja Evropsko računsko sodišče.
"EU je uvedla dejansko prepoved prodaje novih vozil z notranjim zgorevanjem od leta 2035 naprej, da bi dosegla cilj brezemisijskega voznega parka. To je sicer hvalevredna ambicija, vendar pot do njene uresničitve ne bo gladka. EU mora zagotoviti, da s svojimi podnebnimi ambicijami ne bo oslabila svoje industrijske suverenosti in premočno udarila po žepu svojih državljanov," ugotavlja sodišče.
Emisije ostajajo na podobni 12 letni ravni
Čeprav so se standardi preskušanja od leta 2010 zaostrili, so revizorji EU ugotovili, da se dejanske emisije iz konvencionalnih avtomobilov - ki še vedno pomenijo skoraj tri četrtine na novo registriranih vozil - v 12 letih niso bistveno zmanjšale. Motorji so danes sicer učinkovitejši, vendar so koristi doseženega tehnološkega napredka izničene zaradi povprečno večje mase vozil (za približno deset odstotkov) in zanje potrebnih močnejših motorjev (za približno 25 odstotkov).
Poleg tega so revizorji ugotovili, da so priključna hibridna vozila še vedno uvrščena med nizkoemisijska vozila, čeprav znaša povprečna razlika med emisijami, izmerjenimi v laboratoriju, in dejanskimi emisijami 250 odstotkov. Kot so spomnili, je nekoč štelo, da bodo ta vozila olajšala prehod s konvencionalnih vozil.
Kaj pa alternativna goriva?
Dotaknili so se tudi alternativnih goriv, kot so biogoriva, e-goriva ali vodik, ki se pogosto omenjajo kot potencialni nasledniki bencina in dizelskega goriva. EU v zvezi s tem po njihovih navedbah nima jasnega in zanesljivega časovnega načrta za odpravo dolgoročnih težav sektorja, kot so količina razpoložljivega goriva, stroški in prijaznost do okolja.
Ker se torej emisije ogljikovega dioksida iz motorjev z notranjim zgorevanjem niso zmanjšale oz. ker jih ni mogoče zmanjšati, se zdi, da so baterijska električna vozila edina zanesljiva alternativa. Vendar so revizorji tako na strani povpraševanja kot ponudbe odkrili težave, zaradi katerih obstaja tveganje, "da bo EU svoj zeleni dogovor in industrijsko suverenost le stežka spravila pod isto streho".
Samozadostnost in infrastruktura sta največja problema
Ugotovili so, da evropska industrija baterij zaostaja za svetovnimi tekmeci, kar bi lahko ogrozilo razvoj proizvodnih zmogljivosti EU, še preden bodo povsem razvite. V Evropi se proizvede manj kot deset odstotkov vseh baterij na svetu, večina proizvajalcev pa je neevropskih podjetij. Kitajska je s 76 odstotki daleč največja proizvajalka baterij na svetu, so navedli na sodišču.
Ena večjih lukenj na poti do razvoja industrije baterij v EU pa je njena velika odvisnost od uvoza virov iz tretjih držav, s katerimi nima ustreznih trgovinskih sporazumov. EU 87 odstotkov surovega litija uvozi iz Avstralije, 80 odstotkov mangana iz Južne Afrike in Gabona, 68 odstotkov kobalta iz Demokratične republike Kongo in 40 odstotkov grafita iz Kitajske.
Za elektromobilnost je potrebna tudi zadostna infrastruktura za polnjenje, ki pa je, tako revizorji, v praksi še vedno težko dostopna. Ni namreč dovolj polnilnih mest, razpoložljivost javnih polnilnih postaj se med državami bistveno razlikuje (posebej redke so na vzhodu, 70 odstotkov vseh je v Franciji, Nemčiji in na Nizozemskem), uporabniki nimajo na voljo dovolj informacij v realnem času, plačilni sistemi pa niso usklajeni, zato potovanje po Evropi z električnim avtomobilom še zdaleč ni enostavno, so nanizali na računskem sodišču.
Preberite še: