Sistem Ionity je naposled (in relativno kmalu po začetku postavljanja prvih polnilnic) prišel tudi na slovenska tla. Kako torej deluje v teoriji in praksi?
Projekt Ionity, skupni projekt več avtomobilskih proizvajalcev, med njimi skupine Volkswagen, Daimlerja, BMW-ja in Forda, je brez dvoma eden izmed največjih avtomobilskih projektov zadnjih let in tudi eden redkih, kjer se je skupaj povezalo takšno število avtomobilskih proizvajalcev. Cilj projekta (s sedežema v Münchnu in Oslu)? Ob podpori skoraj 20 zunanjih partnerjev vzpostaviti največjo evropsko mrežo hitrih polnilnic za električne avtomobile. Nekakšno evropsko alternativo projektu, ki ga je pred leti samostojno začel ameriški proizvajalec električnih avtomobilov Tesla. Slednji ima trenutno sicer na stari celini še vedno večje število električnih polnilnic, a se razlika praktično iz dneva v dan manjša.
Projekt, katerega zaščitni znak je rjavi škarnik, vrsta ujede, ki jo odlikujeta eleganca med letom in odlična sposobnost jadranja, je stekel v letu 2017, že zdaj pa je število polnilnic po Evropi trimestno; mejnik - stota postavljena polnilnica - je bil postavljen pred vsega nekaj tedni, število hitrih polnilnic pa naj bi že do konca leta 2020 doseglo 400, kar pomeni, da tudi ob upoštevanju polnilnih mest, ki so že v gradnji, projekt še vedno ni dosegel niti polovice. Vseeno pa o zadanem načrtu ne gre dvomiti.
A bistvenega podatka o projektu še nismo navedli. Polnilnice, ki rastejo po Evropi, niso niti klasične niti hitre polnilnice, ampak gre za tako imenovane ultra hitre polnilnice. Če smo tako v Sloveniji v razred hitrih polnilnic uvrščali postaje, ki so s pomočjo direktnega toka omogočale polnjenje z močjo do 50 kilovatov, prinaša projekt Ionity nekaj popolnoma novega. Tovrstne polnilnice namreč omogočajo polnjenje z močjo do 350 kilovatov, kar je več, kot pa omogočajo moderni električni avtomobili, zaradi česar je povsem na mestu, če zapišemo, da bodo zagotovo vzdržale vsaj nekaj let razvoja električnih avtomobilov. Seveda pa je pri tem potrebna tudi primerna infrastruktura, h kateri spadata tudi dovolj zmogljiva transformatorska postaja in pa vzdržljiva električna napeljava. A pri Ionityju so poskrbeli tudi za to.
Kako dobro se projekt Ionity in njegove polnilnice obnesejo v praksi, smo se tako lahko prepričali tudi sami. Z Audijem e-tron, prvim namensko izdelanim električnim avtomobilom znamke Audi, smo se tako odpravili v Ilirsko Bistrico, kjer stoji prva polnilnica projekta, ki pa kmalu ne bo več edina pri nas. V gradnji je namreč že nova, ki bo na bencinskem servisu enega izmed partnerjev projekta, naftne družbe OMV, stala pa bo na servu pri Bonifiki.
Uporabnike na (za zdaj) edini polnilni postaji Ionity pri nas tako pričakajo skupno štiri polnilna mesta, vsako od njih pa omogoča polnjenje z enako močjo. Ker gre za povsem nov 'objekt', za zdaj ne poročajo o morebitnih težavah, nobenih preglavic pa projekt ni povzročal tudi nam oziroma našemu Audiju.
Kako je torej polniti električni avtomobil na tako zmogljivi polnilnici? Odgovor: navdušujoče! Čeprav Audi lahko električno energijo sprejema zgolj z močjo 150 kilovatov (in ne 350, kolikor je mejna zmogljivost polnilne postaje), se stanje baterijskega sklopa spreminja in izboljšuje iz minute v minuto. Še več, avtomobil smo na polnilno mesto pripeljali tako rekoč 'tričetrt' praznega, s 25 odstotki polno baterijo, v zgolj 20 minutah pa je baterijski sklop javil, da je že 80 odstotkov poln. Nadaljnje polnjenje je sicer še vedno potekalo, vendar bistveno počasneje, saj bi lahko prišlo do preobremenitve in posledičnega uničenja sklopa. V dobrih 20 minutah smo tako napolnili za 47 kilovatnih ur električne energije, na koncu pa je hitrost polnjenja (pričakovano) padla krepko pod 100 kilovatov. Povprečna hitrost polnjenja je sicer znašala 120 kilovatov.
Tako uporaba kakor tudi plačevanje za polnjenje na polnilnih postajah Ionity sta relativno enostavna in možna na dva načina, a obakrat brez uporabe gotovine. Plačilo je tako mogoče izvesti bodisi z uporabo brezstične identifikacijske kartice partnerjev projekta, naravnost iz info-zabavnega sistema avtomobila, če to omogoča (mi smo to možnost sami pred kratkim preizkusili z Mercedesom EQC, tam je bila največja moč polnjenja, ki smo jo dosegli, nekoliko nižja, 115 kilovatov), ali pa z uporabo aplikacije za pametne mobilne telefone z operacijskimi sistemi Android in iOS. V tem primeru mora uporabnik v aplikaciji zgolj skenirati QR-kodo na polnilni postaji in vnesti ali s pomočjo kamere poskenirati svojo kreditno kartico (to lahko v aplikacijo za hitrejšo uporabo seveda shrani).
Prav plačevanje oziroma cenik za polnjenje pa je največja črna pika sistema Ionity. Polnjenje na polnilni postaji stane osem evrov ali osem švicarskih frankov oziroma osem britanskih funtov, odvisno od države polnjenja (no, nam je sistem za polnjenje zaračunal 6,56 evra), ne glede na to, koliko energije bo uporabnik 'natočil' v svoj avtomobil. Tako bosta na primer voznik Volkswagna Golfa-e ali pa (kot v našem primeru) voznik Audija e-tron za polnjenje v vsakem primeru plačala osem evrov. Sistem je tako nekoliko nepošten predvsem do lastnikov vozil z manjšimi baterijskimi sklopi, ne glede na to pa gre za dobrodošlo pridobitev, ki bi lahko pripomogla k temu, da bi v Sloveniji sčasoma začeli dobivati prave hitre polnilnice in tako še dodatno spodbudili nakup električnih avtomobilov.