Na strani 32 te številke Avto magazina boste našli zapis s prve vožnje z novo Alfo Giulietto Sprint.
Na testni stezi koncerna FCA (Fiat Chrysler Automobiles) v Baloccu so me po skoraj 500-kilometrski vožnji z navadno 105-'konjsko' dizelsko Giulietto čakale nove Giuliette Sprint – pa tudi njene daljne predhodnice. Giulietta slavi 60-letnico, različica Sprint pa je bila vedno najšportnejša. A da je bilo vse skupaj bolj zanimivo: po 500 kilometrih vožnje s sodobnim dizlom, med katero sem si pomagal z navigacijo na mobilniku, si z njega na avdiosistem avta po povezavi bluetooth predvajal glasbo, pregledoval prometne informacije prek podatkovne povezave in poslušal internetni radio, sem lahko sedel v avtomobile iz časa, v katerem je Giulietta nastala. V njeno športno različico Sprint Zagato (tisto z odrezanim zadkom ali Coda Tronca, kot so ji rekli) pa v prototip dirkalnika, ki je nastal na njeni osnovi – 750 Competizione. Kakšen pametni mobilnik, kakšen radio in BT, kakšen turbodizel – zavore in volan brez serva, sedeži, ki so komaj kaj več kot oblazinjene pručke, veliki leseni volanski obroči. Varnostni pas? Ah, dajte no.
Tisti, ki takšnih avtomobilov niso nikoli preizkusili na zaprti stezi, nikoli ne bodo iz prve roke ugotovili dvojega: da bolj uživaške (počasne ali zelo hitre) vožnje ne boste doživeli v (skoraj) nobenem sodobnem avtu in da so bili možje, ki so te dirkaške različice ves čas peljali na meji, iz drugega testa kot sedanji dirkači. Ja, res se je lepo v ovinek zapoditi po zaviranju in prestavljanju navzdol z vmesnim plinom, volan je natančen, avto lepo zdrsne (bolj zadaj kot spredaj) in tudi to, da nima nekaj sto 'konjev', ni ovira, da se ne bi dalo ovinka rahlo predrseti. A če voznik naredi napako, ga ne ščitijo zmečkljive cone, varnostni pasovi, stranske zračne blazine in varnostne kletke. Ne, moja rama in rebra so bili naslonjeni na tanko jekleno cev, ki je del nosilne konstrukcije, na njej je le še čisto tanka pločevina in to je vse, kar je med kostmi in trdno oviro, v katero prileti avto. Prevračanje? No ja, zagozden pod ogromen volan in z nogami, iztegnjenimi nekje daleč v nos avta, me iz 750 Competizione sicer ne bi vrglo – in to bi bilo pravzaprav slabo.
Sem se zato peljal kaj počasneje? Seveda ne. Sem zato kaj manj užival? Prej nasprotno. Peljati se hitro, a ostati na stezi s takim avtom je še toliko bolj adrenalinsko. Ali drugače: je čisti užitek.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja