Toyota je izgubila enega najpomembnejših mož iz obdobja, ko se je iz močnega japonskega proizvajalca dokončno prelevila v svetovno avtomobilsko velesilo.
Hiroshi Okuda, nekdanji predsednik in pozneje prvi mož upravnega odbora Toyote, je 8. avgusta umrl v 93. letu starosti. Za seboj je pustil precej zanimivo zapuščino: na eni strani Priusa in silovito širitev po svetu, na drugi pa opozorilo, kaj se lahko zgodi, ko rast postane pomembnejša od vsega drugega.
Okuda je Toyoto prevzel leta 1995. Že samo njegovo imenovanje je bilo nekoliko posebno, saj ni pripadal družini Toyoda, ki je desetletja krojila usodo podjetja. A še pomembnejše je bilo, kaj je sledilo.
Toyota je bila takrat že velik proizvajalec, Okuda pa je želel iz nje narediti še precej bolj mednarodno podjetje. V štirih letih njegovega predsedovanja je prodaja zunaj Japonske zrasla z manj kot 2,5 na več kot tri milijone avtomobilov na leto, medtem ko je domači trg postajal vse manj pomemben.
Amerika je bila pri tem ključna. Toyota je tam širila proizvodnjo, Camry je leta 1997 postal najbolje prodajani osebni avtomobil na trgu, vse večji pomen pa je dobival tudi Lexus. Podobno samozavestno je Okuda gledal proti Evropi, kjer je Toyota iskala prostor za nadaljnjo rast.
Priusu je dal zeleno luč, ko hibridi še niso bili samoumevni
Če bi morali njegovo obdobje pri Toyoti povezati z enim samim avtomobilom, izbira ne bi bila težka. Prius je leta 1997 na ceste zapeljal kot precej nenavaden avtomobil z bencinskim in električnim motorjem, v času, ko je bil takšen pogon za večino voznikov bolj tehnološka posebnost kot resna alternativa običajnemu motorju.
Okuda je projekt podprl in pomagal pospešiti prihod avtomobila na trg. Danes, ko Toyota na hibridih gradi velik del svoje evropske ponudbe, se zdi odločitev skoraj očitna. Takrat ni bila. Nihče ni mogel zanesljivo napovedati, ali bodo kupci sprejeli dražjo in tehnično precej bolj zapleteno rešitev.
Sčasoma se je izkazalo, da je bila stava dobra. Prius je postal eden najbolj prepoznavnih hibridov na svetu, tehnologija pa se je razširila praktično po vsej Toyotini modelni paleti. Kar je bilo konec devetdesetih eksperiment, je desetletja pozneje postalo eden ključnih stebrov Toyotinega poslovanja.
Okuda sicer ni bil človek, ki bi svoje mnenje zavijal v celofan. Ko se je Akio Toyoda pripravljal na prihod v upravo podjetja, je javno opozarjal, da družinski priimek ne sme biti vstopnica do vodilnega položaja. Za podjetje, ki je tako tesno povezano z ustanoviteljsko družino, je bila to precej neposredna pripomba.
Toyota je rasla hitro. Morda prehitro.
Prav Okudova želja po širitvi pa predstavlja tudi manj bleščečo stran njegovega obdobja. Želel je, da bi Toyota dosegla mejo desetih milijonov prodanih avtomobilov na leto, zato je podjetje širilo proizvodnjo, prodajno mrežo in ponudbo z izjemnim tempom.
Dokler je šla prodaja navzgor, je strategija delovala. Nato je prišla finančna kriza. Toyota je leta 2009 prvič po več desetletjih končala poslovno leto z izgubo, kmalu zatem pa se je znašla še sredi velikega vala vpoklicev.
V podjetju so pozneje ugotavljali, da proizvodnja in prodaja nista bili edini področji, ki bi morali rasti. Nadzor kakovosti, razvoj zaposlenih in drugi notranji procesi niso dovolj hitro sledili širjenju koncerna. Cilj desetih milijonov avtomobilov, ki je nekoč ponazarjal Toyotine ambicije, je tako dobil precej drugačen pomen.
Okudova zgodba zato ni samo zgodba o uspešnem direktorju. Bil je med ljudmi, ki so Toyoto samozavestneje potisnili čez meje Japonske, podprl je Prius, ko njegov uspeh še zdaleč ni bil zagotovljen, in pomagal postaviti temelje podjetja, kakršnega poznamo danes. Hkrati je njegovo obdobje pokazalo, da ima tudi bliskovita rast svojo ceno.
Po odhodu s položaja predsednika Toyote leta 1999 je Okuda do leta 2006 ostal na čelu upravnega odbora, pomemben vpliv pa je imel tudi zunaj avtomobilske industrije. Vodil je japonsko združenje avtomobilskih proizvajalcev in vplivno poslovno organizacijo Keidanren.
In še podrobnost, ki se nekako ujema z njegovim slovesom odločnega in neposrednega človeka: Hiroshi Okuda je imel črni pas v judu.
