Intervju: Colin Gibson: Detroitsko jeklo je zakon!

V legendarni postapokaliptični seriji filmov Mad Max so od nekdaj zaznamovala tudi izjemno zmogljiva, vedno žejna vozila, okoli katerih se zaradi večnega pomanjkanja goriva zgodba v resnici tudi vrti. O tem, kako so nastajala, od kod je prišel navdih zanje in s kakšnimi težavami so se pri tem spopadali, smo se pogovarjali s scenografom filma Colinom Gibsonom, ki je njihov 'oče' in ki je z ekipo mehanikov skrbel, da so (kolikor toliko delujoča) preživela snemanje.

Intervju: Colin Gibson: Detroitsko jeklo je zakon! (foto: PR) PR
22. 7. 2015

Pri filmu Pobesneli Max: Cesta besa ste morali izdelati vozila, ki so poleg tega, da so videti fantastično, tudi dovolj vzdržljiva in močna, da premagajo izzive snemanja filma v namibijski puščavi. Pri ustvarjanju tako zahtevnih strojev ste gotovo naleteli na številne težave.

Vozila so morala biti predvsem učinkovita in ravno tako kot katerikoli filmski lik so morala odigrati svojo vlogo, oživiti zgodbo in svet, v katerem obstajajo, prikazati kot verjeten. Tehnično sta prašni puščavski teren in vroče suho podnebje povzročila predvsem logistične težave (pregrevanje, obraba vzmetenja, zamašeni zračni filtri itn). Po drugi strani so prav te neprijetnosti v kombinaciji z naravnim vrtinčenjem prahu, s peščenimi sipinami in zračnimi plovili poskrbele za večjo estetiko in golo fizikalnost akcije. Stroje oblikujemo tako, kakor nam narekuje zgodba, in se hkrati odzivamo na realno stanje; en proces osmisli in doda pridih resničnosti drugemu. Naš proces oblikovanja močno spominja na značilno ravnanje naših filmskih morilskih mehanikov, imenovanih Warboys: začne se z nabiranjem odpadnih kosov in ostankov, sledi sestavljanje, povečanje zmogljivosti, nato oborožitev in še dodatno povečanje zmogljivosti. Na koncu dodamo še držalo za skodelico in zdrvimo v vojno z rjovečimi osemvaljniki.

Zmogljive starodobnike in nekatere druge starejše modele odlikuje nekakšna posebna imenitnost, zaradi katere so postali brezčasni, hkrati pa nas ta vozila spomnijo na čase, ko smo še dejansko zares vozili avtomobile.

No, to je del etosa. V filmskem ustvarjanju se prepletajo zahteve in logistika snemanja filmov na eni strani, na drugi pa ležijo resničnost in logika zgodbe ter svet, v katerem smo. Dogajanje v Pobesnelem Maxu je postavljeno v konec sedemdesetih let, kar smo želeli uporabiti kot izhodišče, ampak zdaj smo daleč v prihodnosti in drvimo proti fevdalizmu. Zakaj potem še vedno uporabljamo te avtomobile? Kako lahko upravičimo takšen videz? Imamo tri odlične razloge ...

Prvi razlog: če se spravljaš v vojno, se boš raje obdal s težkim detroitskim jeklom, ne z ogljikovimi vlakni. Drugi razlog: ločevanje analognega in digitalnega. Tvoj bojni stroj mora poganjati nekaj, kar lahko popraviš tudi sam, nekaj, kar je zelo mehansko. Občutek je veliko bolj intimen in odvisen od tebe, kot če le pritisneš na gumb in zaženeš računalniški program. Tretji razlog: v svetu z drastično omejenimi naravnimi in energetskimi viri si težko predstavljam, da bi nekdo potiskal Corollo na drugi konec puščave le zato, da bi bil varčen.

Povejte nam več o kotaleči se nočni mori, ki jo imenujete Ljudožer (People Eater). Videti je, da je nastala na osnovi starega Mercedesa?

Drži. V Georgeevi glavi [režiser George Miller] je Ljudožer vedno predstavljal korporacijski industrijski vojaški kompleks. Petarda na štirih kolesih, ki je sposobna rafinirati gorivo iz nafte tudi med divjanjem skozi puščavo. Vodja Gas Towna je velik in plešast, odet v zgovorno opravo – dlakocepec, ki vozi, da ubija, in ubija, da nekaj pridobi. Zanima ga le trgovanje z gorivom, blagovna menjava za vodo in orožje, zato je zgodba zanj predvidela ogromno korporacijsko vojaško vozilo, vozilo, ki mu je usojeno, da eksplodira v spektakularnem vrhuncu filma. Pri osnovi Ljudožerca sem imel srečo, da je podjetje, ki se ukvarja z organizacijo porok, prenehalo poslovati in da je bil njihovih nekaj starih Mercedesov, podaljšanih limuzin, naprodaj po smešno nizki ceni. In tako sta postala on. Namesto oken smo naredili mrežaste izreze, ker stekla v utopičnem svetu Pobesnelega Maxa ni bilo na pretek in ker me je možak od nekdaj spominjal na Sydneyja Greenstreeta v Casablanca Caféju ‒ velik, zajeten mož, ki prešteva kovance v afriškem kasbahu.

Eno od vozil Gas Towna smo naredili iz Volkswagnovega hrošča. Odločili smo se, da bo služil kot spremljevalno vozilo Ljudožerca. Tako kot ribe, ki spremljajo morskega psa in z njega jedo parazite. Resnično smo hoteli uporabiti Volkswagen, poleg tega pa ima vodja Gas Towna veliko kupolasto plešasto glavo, ki je skorajda v nekakšnem sozvočju z obliko hrošča, in tako je to vozilo postalo naša idealna izbira. Zgladili smo ga do gole kovine, da se je pokazala svetleča kromirana kupola. Poustvarili smo napeljave, sode, tuljave in kondenzacijske kotle v obliki in barvi, ki spominjata na večjo enoto, in voila, hrošč je na novo zaživel, recikliran in prerojen.

Ste se z enako logiko lotili tudi vseh drugih vozil?

Prav vseh. Izdelali smo skoraj 150 vozil, čeprav boste v filmu zasledili 88 specifičnih likov vozil.

Interceptor Pobesnelega Maxa je ikona, svojevrstna legenda med vozili, vendar se ne podrejate pričakovanjem. Ste imeli občutek, da imate pred seboj prazno platno, po katerem lahko po svoje ustvarjate in ga prilagodite tej zgodbi?

Prazno platno, ki ga je vsekakor treba zapolniti z Interceptorjem. V uvodnih sekvencah filma ga pokažemo kot edini še živi utrip nekdanjega sveta Pobesnelega Maxa, kot poslednji dih legende, ki se je izgubila nekoč v spopadu ali na begu, ki se premika le še na hlape in ga v odsluženost vztrajno razjeda rja. Zatem predamo štafetno palico, medli spomin na mit predamo v roke novemu Maxu in ga takoj zatem izbrišemo že na začetku filma. Tam je in potem ga ni več. Malo pozneje se lotimo dela tako, kakor bi se ga lotili v Wastelandu in kakor je človek v takšnem svetu primoran ravnati ‒ rešujemo in recikliramo. Interceptor se vrne, razgaljen in prenovljen, okrepljen, s pogonom na vsa štiri kolesa, z dvojnim prisilnim polnjenjem, opremljen s smrtonosnim orožjem in pripravljen na okruten boj v vse bolj brutalni prihodnosti. Max se mora spopasti z lastno preteklostjo.

Ali ima Immortan Joe v filmu dva avtomobila?

Immortan Joe ima v lasti vsa vozila v Wastelandu, ki je njegov fevd, vozila pa so njegova vojska, vsi volani so njegovi. Skupini Warboys vozila nameni le zato, ker so njegovi apetiti vse večji in postaja vse bolj ambiciozen. Immortan na neki točki v filmu prevzame tako imenovani monster truck za vožnjo v razdejanem kanjonu, ampak njegovo prvotno vozilo Giga Horse je verjetno moje najljubše, ker smo ga izdelali iz praktično nič. Globoko v nejasni temni preteklosti Rev-Heada slava Cadillacove repne plavuti namreč še buri domišljijo. Zlati časi pred Padcem, tisti delček pesmi, ki te stisne pri srcu, veselje ob avtu, ki sicer veliko žre, vendar si lahko iztegnil eno roko skozi okno, drugo pa ovil okoli dekleta, pohodil plin in živel, bil nekdo ... Davno izgubljeni prestiž.

In tako v svetu, kjer komajda najdeš en primerek katerekoli stvari, Gospodar razpolaga z dvema avtomobiloma. S prav posebnim užitkom smo se lotili dveh Cadillacov Coupe de Ville (letnik 1959), z repnimi plavutmi ob straneh zadka, obsijanih s sojem rdečih zavornih luči. Porezali smo ju po sredini in namestili enega na drugega, in flagrante delicto, pod drznim kotom nad parom gigantskih osemvaljnikov in s posebej prirejenim menjalnikom, ki ubrano uglašuje hrumenje obeh. Nato smo dva metra visoka dvojna kolesa zapeljali v Wasteland.

V napovedniku za film na nekem vozilu opazimo rokerja s kitaro, iz katere bruha ogenj, medtem ko vojska pridivja v Wasteland. Kaj nam lahko razkrijete o tem?

Gre za vozilo, imenovano The Doof Wagon. Po Wastelandu vojska pleni tisto, kar je še ostalo iz starega sveta, in se bojuje za ostanke. Vsaka vojska potrebuje svojega bobnarčka. George si je zamislil večjega in glasnejšega, kot smo ga kdajkoli videli. Hotel je nekaj surovega in glasnega, nekaj, kar lahko povede čete na pot slave ali pogube. Tako je fant z bobnom postal Spinal Tap na kolesih, pravi rok koncert pri velikih hitrostih in z enormno jakostjo zvoka, ki se kotali čez krvavi teren. Takšni bobnarji so pripeti na reciklirano železo in kitaristu Comu narekujejo brutalen ritem. Slep in prevezan s trakovi igra pred poslednjim Marshallovim ozvočenjem, ki še obstaja v podivjani luknji na koncu sveta.

Kaj pa Bullet Farmer – kaj to je in kaj zmore? Ima izjemno navdihnjen videz.

Res je, in navdihnila ga je zgodba. Kadar je pripovedovanje dolgo in konstantno, razgibanost dosežemo s postavljanjem določenih ločil. In George je v svoji pripovedi postavil odlična ločila. Točke, ki spreminjajo hitrost in tok zgodbe, vendar ti dovolijo, da zajameš sapo in izkoristiš trenutek za globlje razumevanje osebne drame, ki se odvija pred tvojimi očmi. Toksična nevihta, večne sipine ... Ena takšnih glavnih razdelilnih točk je Night Bog, ki zaustavi veliko vozil, ker je pravzaprav ogromno neskončno močvirje. Kaj drugega lahko zarije skozi močvirje kot tank?

Zato smo torej potrebovali tank. Močno oborožen ubijalski stroj, ki lahko potuje s 60 kilometri na uro, spremlja napredovanje drugih vozil in je vsak trenutek pripravljen na boj. V Ameriki je neko podjetje, ki izdeluje tanke za razminiranje, pa tudi oklepnike za ameriško vojsko. Imeli smo izjemno srečo, da so posebej za film sestavili vozila Ripsaw. Enega od teh smo priredili, zamenjali dizelski motor z osemvaljnim bencincem, nato pa smo ga obdali z medeninastim telesom zmogljivega starodobnika, ga polepšali z letalskimi dodatki in prednji del oblikovali v zlovešče žrelo morskega psa z naboji namesto zob in z osupljivo oborožitvijo.

Tudi motocikli, ki jih vozijo Vuvalini, so impresivni.

Pri teh motorjih smo usnjen sedež predelanega Harleyja ali BMW-ja obdali z nekaj bolj ženstvenimi detajli in nomadskim videzom, tako da vam ponujajo še zadnje veliko vznemirjenje ob zadnji vožnji, preden vas z enim samim strelom pokosijo divje stare motoristke. Težki touring motorji niso nujno primerni za akrobacije po peščenih sipinah pri velikih hitrostih, še toliko manj z 80-letnico za krmilom, ampak naši mehaniki in Guy Norris (režiser druge enote in nadzorni koordinator kaskaderske ekipe) so s svojo ekipo opravili odlično delo – motocikle so dejansko pripravili do tega, da zmorejo neverjetne stvari in tudi v resnici dosežejo namen, za katerega smo se med izdelavo le delali, da ga bodo ti motorji znali doseči.

V filmu je veliko motociklov, tako da za dinamiko zgodbe zopet poskrbimo z ločili. V tem primeru gre za specifične kaskaderske točke, ki se zahtevajo od določenih plemen. Ena od separatističnih skupin, ki opreza v kanjonu, so Rock Riders in so pravzaprav hijene na motorjih, bojne enote, ki napadajo skoraj vertikalno prek skalnatega terena. Tako imenovane trial motocikle smo preoblikovali in na novo sestavili, da bi ti neverjetni motoristi lahko prepričljivo odigrali svoje vloge.

Pri tem projektu ste tako ali drugače delali kar deset let?

S presledki, da. Ko mi je George leta 2000 ponudil ta film, sem se odpravil iskat primerne lokacije. Preživel sem krasno obdobje na poti, potoval sem po vsem svetu in obiskoval kraje, kamor nihče ni želel iti. Izkazalo se je, da imajo vsi različne elemente veličastnega in fantastičnega, a le nekateri od njih so pokazali več kot le enega ali dva in le redki so zadostili logističnim potrebam velike ekipe in napornega urnika. V večini krajev je manjkal ključni element – ogromni skalnati kanjoni, ker enostavno niso mejili na širno puščavo.

Namibija je bila odlična izbira. Njena prednost je bila v tem, da je lahko ponudila kar štiri ali pet različnih videzov pokrajine. Vrnil sem se popolnoma prepričan, da sem našel pravo lokacijo, ker je imela veliko elementov puščave (peščene sipine, utrjene puščavske poti, slano jezero in skalnata struga), hkrati pa si lahko ob koncu dneva prosti čas preživel v enem od dveh obmorskih mest. Eno nemškega in drugo angleškega izvora, vendar oba povsem afriška, kjer si si lahko privoščil pivo, opazoval, kako zahaja sonce, in se mastil z nemškimi svinjskimi kračami. Naslednji dan si že stal nekje tam daleč zunaj, obkrožen le s peskom in sipinami, kamorkoli si se obrnil.

Je takšna nomadska produkcija za vas pomenila nove izzive v smislu, da niste snemali v nadzorovanem okolju, kakršen je studio, ampak ste bili prepuščeni precej ekstremnim razmeram?

Ne, mislim, da je bila odlična izkušnja. Tako ali tako ne želim imeti nadzora nad vsako podrobnostjo. To želi režiser. Saj veste, kakšni so režiserji – zmoti jih še najmanjši piksel. [se zasmeje] V zakup vzamemo vse, kar nam pride naproti, in nič drugače ni pri procesu oblikovanja. Če gradiš oziroma sestavljaš nekaj iz ostankov, potem lahko gradiš le s stvarmi, ki jih je mogoče nekje najti in pobrati. Resda si s tem po eni strani omejen in prisiljen delati le s tistim, kar imaš na razpolago, po drugi strani pa ravno ta omejenost vodi k razmišljanju in k neverjetno kreativnim rešitvam.

The War Rig je videti, kakor je videti, delno tudi zato, ker si je (konceptualni umetnik) Peter Pound že s pomočjo snemalne knjige ustvaril izjemno predstavo o tem, kako naj bi bile stvari videti. Pa tudi zato, ker sem moral izdelati štiri primerke in sem za ta podvig potreboval osem specifičnih vozil iz štiridesetih in petdesetih let, s katerimi sem uspel prikazati odštekan videz, ki ga je mogoče doseči tudi v resnici. In tu je nastopil Chevrolet Fleetmaster, vseprisotna razbitina, ki rjavi v ogradah vsepovprek naše široke rjave dežele.

Oblikovalska etika nam je omogočila, da smo ostali zvesti filozofiji, ki so ji morali slediti tudi naši Warboys: sanjaj o tem, kaj bi lahko bilo, reši, kar moreš, z gradnjo se pripravljaj na bitko in iz ljubezni in poželenja ustvari fetiš. Mislim, da nam to mišljenje ponuja neko notranjo logiko, ki ji sledimo, ko gradimo stroje in jih spuščamo v boj enega proti drugemu. Človeštvo se bojuje samo proti sebi in kljubuje fizikalnim zakonom. Kar gre gor, pride dol; kar gre hitro, se grobo ustavi. Zgodovina.

Prevod: Barbara Kregar, foto: PR

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri