V prejšnjem uvodniku sem pisal o prometni varnosti. Natančneje: o tem, da je predvsem pri motoristih slika zelo uboga, pri preventivi pa še bolj.
In nadaljevanje letošnje sezone dokazuje, da se slika ponavlja. Ne le pri motoristih, na splošno. A v Sloveniji tu ne izstopamo – prometna varnost se je lani v primerjavi z letom 2014 poslabšala tudi na ravni EU. Glede na to, da težko verjamem, da smo vsi naenkrat postali slabši vozniki, je razloge verjetno treba iskati drugje. Natančneje: v cestah, v organizaciji prometa, v tem, da so avtomobili na cestah čedalje starejši, da je gneče vedno več, časa pa čedalje manj.
Ali drugače: ne verjamem, da bi lahko ostrejše kaznovanje pomagalo. Več nadzora morda, višje kazni pa ne. Veliko več bi naredili, če bi ceste spravili na neko raven, ki bi bila kaj boljša od ravni afriških zakotij, kjer smo zdaj. Predvsem pa je treba spremeniti logiko in razmišljanje. Namesto da policisti opozarjajo motoriste, naj pazijo na pesek na vozišču, naj raje kaznujejo tiste, ki ga ne pometejo s ceste. Namesto da opozarjajo na poškodovano vozišče, naj raje inšpektorji (spet) kaznujejo tiste, ki ne poskrbijo, da so ceste primerno vzdrževane. In namesto da AVP razlaga, kako lahko je prezreti drugega udeleženca v prometu, naj se raje sistematično loti iskanja točk, kjer bi bilo nepreglednost moč zlahka odpraviti (tudi z odstranjevanjem nepotrebne prometne signalizacije). Tu so tiste rezerve, ki lahko izboljšajo prometno varnost, skupaj z boljšim izobraževanjem voznikov in napredkom avtomobilske tehnike. Slednja bo seveda prinesla svoje učinke, a šele, ko se bo staranje avtomobilov pri nas ustavilo – le novi avtomobili so namreč varnejši. In smo spet pri državi: s primernimi spodbudami bi lahko pospešila nakupe novejših, varnejših avtomobilov s čim več varnostnimi dodatki – ne pa, da voznike za takšna doplačila kaznuje z dodatno obdavčitvijo.