Motopis Marka Radmiloviča: Trije možje na motorju (da o Balkanu niti ne govorimo)

Bili smo trije. Borisa pozna vsak slovenski motorist. Ali pa je zanj slišal. Veliki mag slovenskih čelad. Iz Velenja. Wolfram je veliki mag nemških čelad. Vsaj bil. Wolfram nosi svojih sedem križev na plečih, vse skupaj pa nosi njegov BMW K 1300 S. Z njega zleze zgolj takrat, ko je tam v Stuttgartu sneg.

Kar je redko. Boris Kompare je direktor in lastnik velenjskega podjetja Compaco, ki je za varnost motoristov v zadnjih desetletjih verjetno naredilo več kot vladne strategije. Wolfram Schleicher pa je do nedavne upokojitve vodil podjetje, ki se ukvarja z vgradnjo profesionalnih komunikacij v motociklistične čelade, ki jih uporabljajo reševalne službe, vojska ali policija.

In potem sem bil jaz. Zapisovalec in neuradni vodič. Čeladarja me opremita z mikrofonom, vozim prvi in razlagam o geografskih, zgodovinskih ter etnoloških, tudi gastronomskih značilnostih pokrajin, skozi katere potujemo. To je naše drugo skupno potovanje. In bilo je tako fajn, da verjetno sledi še tretje.

Dan 1

Ptuj in bife, poln zgodnjih kavopivcev, je kraj, kjer se srečamo. Objemi, trepljanja in novice o tem, kako smo preživeli kovid. In v kakšni formi so stroji ter koliko so se polenila naša sedala. Nato na vzhod. Če hočeš na Balkan, moraš na vzhod.

Jugoslovani so zgradili tri legendarne prometnice. Cesto, ki se je (kot se je izkazalo pozneje) cinično imenovala »cesta bratstva in enotnosti,« poznamo vsi. Prav tako poznamo megalomanski obalni gradbeni projekt, imenovan jadranska magistrala ali po motoristično »jadranka«. A daleč gori na severu leži cesta, ki je med naštetimi najmanj slavna, najmanj pomembna in najmanj obiskana. »podravska magistrala«. Ona naj bo naša žila dovodnica do globokega Balkana.

Borl in Zavrč – najmanjši kraj na svetu, ki je kadar koli imel nogometno moštvo v prvi ligi katere koli države – in potem Hrvaška.

Uredniku pričujoče publikacije obljubim, da bo imel – glede na naslov – potopis duhá znamenitega »Trije možje v čolnu«. Uredniku je namreč tista knjiga o veslanju po Temzi jako všeč. A vsaj na začetku še ne gre.

Podravina in Slavonija, pokrajini, ki ju prevozimo najprej. Poznam ju; to je dežela, kjer ima korenine polovica mene. Gori na panonskem osamelcu »Papuku«. In kot podobe iz mladosti švigajo spomini potovanj k babici v Slavonijo. Danes tu ni več ničesar. Slavonija je prazna. Navojnice spuščene, znaki o prodaji visijo na vsaki drugi hiši. Ustavim se ob poti, ko vidim v eni tistih dolgih vasi osamljenega moža stati pred hišo. Pravi, da so v vasi ostali le še trije. Mladi so šli – med vsemi državami na svetu – v redko videnem eksodusu na Irsko. J***a jih Irska.

Tam pade moja »turistična agencija« prvič pod križ. Ker sem si predstavljal, da bom obema prijateljema odškrnil uvid tudi v bogato kulinariko pokrajine – kulinariko, ki sem jo okušal vse otroštvo in mladost; kulinariko, ki je rezultat zemlje in dežele, kjer raste in uspeva skoraj vse in je letina dobra ter obilna. Zato sem še doma vprašal svetovni splet in se pustil nagovarjati ocenam restavracij, mnenjem gostov, fotografijam krožnikov in podobnemu.

Končno izberem restavracijo pred Našicami. Sopotnikoma hočem predstaviti znamenito obpotno jed, ki se imenuje »čobanac«. Restavracija, ki je na internetu vsa bleščeča, z najvišjo mogočo oceno in s tisočimi navdušenih komentarjev, je v resici koliba. Z muhami in čemerno natakarico. Nimajo ničesar, če že ravno vztrajamo, lahko pripravijo čevapčiče. Vztrajamo in nato podrigujemo v zaprtih čeladah, kar je nekaj najbolj groznega, kar lahko doživi moto potnik.

Ves dan že preganjamo nevihto. Teden naj bi bil stabilen z anticiklonom, in seveda ni. Nevihtna črta pred nami nad polji riše nebeške poglede in nas vsake toliko zmoči. Prečkamo Donavo in smo v Srbiji. Novi Sad in prenočišče pod Petrovaradinom sta naš cilj in nekoč najlepše mesto Balkana nas pričaka poplavljeno. Pač takšno poletje je letošnje.

Ulice so reke in avtomobilisti se nervozno drenjajo po pločnikih. Wolfram se zapodi naravnost v reko, sam mu sledim. Boris je pametnejši in počaka. BMW se potopi do osi, Ducati nekaj manj. BMW prižge vse opozorilne lučke, Ducati pa raje kar crkne. Nekako najdemo prenočišče in večer reši Čarda s fiš paprikašem ter otožnimi melodijami tamburic, ki so jih stoletja spesnila na tej meji med Vzhodom in Zahodom.

Dan 2

Sem velik, ogromen fan Sama Packimpaha. Filmskega režiserja namreč. Med bolj bizarnimi filmi, ki jih je posnel, se eden imenuje »Konvoj«. Zgodba govori o kamionih, ki vsled krivic, ki se zgodijo njihovim voznikom, razturijo celo mesto. Enostavno ga zbrišejo. To mi hodi po mislih, ko se vozim v koloni kamionov med vojvodinskimi polji. Kot motorist nimam nobenih težav prehitevati kolone tovornih vozil. Ali stoječe ali polzeče ali kakršne koli kolone. Enostavno se peljem mimo.

Verjetno kršim na stotine prometnih predpisov, ampak to je moj stil vožnje – če samovšečno dodam. Preko Fruške gore in naprej proti Šabcu me mine. Kolona je neprekinjena. Stotine sopečih, smrdečih, gomazečih in stokajočih tovornjakov mi izpijejo motoristično dušo. Ne vem, kako se privlečemo do Loznice. Saj res! Ob poti obiščemo še mojo sestrično; Rada je ena praktičnih posledic etničnega čiščenja iz zgodnjih devetdesetih, ki je vse moje sorodstvo pregnalo iz Hrvaške v Srbijo. Bravo, fanta! Mislim, Slobodan in Franjo, super sta to zrihtala.

Dolina Drine naj bi bila eden vrhuncev naše poti. Sam sem jo že nekajkrat prevozil. Prekrasna reka in cesta, ki se zvija ob njej. Ampak stabilno vreme kaže svojo pravo naravo, in po malem dežuje. Nato posije sonce in spet ploha.

Na tem mestu moram preskočiti na polje teorije in pojasniti odnos motorista do dežja in mokre ceste. Naključje je hotelo, da smo bili tokratni jezdeci predstavniki vseh treh velikih dežnih šol. Boris ima dežni kombinezon. In se oblači. Ko posije sonce, se slači. In nato ponovno oblači. Wolfram ima dragocen visokotehnološki gorenevemkaj kombinezon. Ki ne prepušča dežja in diha in počne še ostale neverjetne stvari.

Jaz pa imam stare kavbojke in staro usnjeno jakno ter mi je vseeno, če sem moker. Če mi ne bi bilo vseeno, bi se vozil z avtom. Tako vsak zapisan svoji dežni filozofiji prodiramo po dolini navzgor. V Bajini Bašti pogoltnem obcestni pasulj, sopotnika nista za kulinarične avanture. Nato gor na Zlatibor, ki je cilj za nocoj. Planina je ovita v meglo ter pršec in tema se začne spuščati presenetljivo hitro.

Omorike, ti dišeči kragulji reke Tare, so ovite v bele kosme vlage, in prvič ter edinič na vsej poti dovolim, da mi navigacija s telefona pokaže pot do prenočišča. Prekrasno je. Hišica v ogolelem prostranstvu balkanskega gorovja, obdana z rumenimi travami in povestmi o pastirjih, junaštvih in predkrščanskih bogovih, ki so varovali naše pleme, preden smo odkrili civilizacijo. Skuhamo si špagete, medtem ko zunaj divja vihar, in rdeče vino naredi čaroben večer nepozaben.

Dan 3

Nekoč je v neki obveščevalni agenciji v Ameriki sedel zdolgočasen tip in pripravljal Daytonski sporazum. Vse se mu je zdelo logično, ko je risal zemljevid bosanskih entitet, in ker nikoli ni imel namena potovati tja dol, se mu ni niti sanjalo, da se Bosanci sporazuma ne bodo držali. Zato je danes dediščina mirovnega procesa bizarna. Zastave se menjavajo, cirilica pleše nori ples z latinico vsakih deset kilometrov in spust z Zlatibora ponovno k Drini je zmes spektakularne lepote krajine in nevzdržnosti politične ureditve bosanskih plemen.

V Višegradu se grem poklonit ćupriji in velikemu romanu Most na Drini. In v tem norem svetu je sredi Višegrada bog ve komu uspelo zgraditi ploščad (ali ulico ali trg), ki je posvečena Andriću, povsem na novo in povsem arhitektonsko sprejemljivo. Njegov vneti občudovalec sem, in če ne bi bilo Meše Selimovića, bi bil Ivo Andrić moj literarni ex yu no. 1. Kot butast turist se fotografiram ob njegovih nogah.

Kanjon Drine. Predor, ploha, sonce, predor. Ovinki. Na takšni poti se s strojem zlijem v eno. Nič se mi ne more zgoditi, obvladam cesto, obvladam zavore, pospeške, nagibe. Nepremagljiv sem. Počutim se živega in za takšne trenutke se vozim z motorjem. Nato se ločimo od Drine – od reke, večje kakor literatura sama, od reke, ki je sprala vso kri in vse sramote – ter se preko prevoja nad Fočo spravimo nad kanjon Sutjeske.

V svojih zgodovinskih govorih v mikrofon čelade se nekoliko »samoomejim«. Res ne bi bilo lepo, ko bi Wolframu razlagal, kako so naši nažigali njegove tu doli. Pa sploh se mi zdi, da je Wolfram ob vsaki omembi socialistične preteklosti – ki je na taki poti nujna – nekoliko nervozen. Sutjesko oziroma Tjentište so zavzeli že prej omenjeni kamioni.

Pojma nimam, čemu se večina tovornega prometa odvija skozi eno najbolj odmaknjenih sotesk na celini, ki je, mimogrede, še nacionalni park, a kamioni se valijo drug za drugim. Vsake toliko v vrzeli med njimi uzrem ruševine nekdaj kultnega kraja jugoslovanskega skupinskega spomina, le monumentalni spomenik, vrzel v betonskem monolitu, ki simbolizira prehod, je še vedno takšen kot pred desetletji.

Nebo je nizko in svinčeno, zebe in prši, a na obzorju je obet Hercegovine z jasnim in sončnim primorskim vremenom.

Ko treščimo na sonce, naredim napako. V Gackem se ne ustavimo na malici, ker mi nobena od gostiln ob poti ni všeč. Mislim si, da bo naslednja boljša, a nato naslednje ni. In je ni 80 kilometrov, vse do Mostarja. Dolina, ki te preko Nevesinja pripelje do Mostarja, je ena najlepših dolin nasploh. A asfalt je uničen, da bog pomagaj, trije jezdeci pa dehidrirani, lačni in utrujeni. In niti bifeja niti kolibe niti hiše ni nikjer. Oziroma hiše so, a stojijo v raznih fazah propada. Wolfram me sprašuje, da se zamotimo:

»A so to vas požgali Srbi?« »Ne,« pravim, »to so požgali Hrvati!« In naprej: »A so to tudi Hrvati?« »Ne,« pravim, »to je srbska vas, ki so jo požgali Bošnjaki.« In tako naprej in tako nazaj po labirintih bizarne zgodovine Balkana. Mostar nas zvečer sprejme razcapane in uničene.

Dan 4

Ne maram več za Mostar. Ne razumem logike onega bradača, ki strelja na Dubrovnik in pravi, da ko bodo sesuli mesto, ga bodo zgradili na novo … »Še lepšega, še starejšega!« Podobno je z mostom. Mosta ni več, je le še maketa. In trgovine s spominki ter maloazijski turisti tega ne bodo spremenili. Dopoldan kupim hercegovski med in hajdi ob Neretvi gor. Prekrasen dan je in prepočasi potujemo z večino prometa, vendar poznam trik. Obvoz. V Jablanici levo proti mestu Prozor. Ko je pokojni oče kdaj poleti popravljal okenske okvirje, je citiral pokojnega Broza: »Prozor nočas mora pasti!«

Gori v tistih hribih se skriva ena največjih skrivnosti tega dela polotoka. Velika akumulacija, imenovana Ramsko jezero. Sem že bil tam in tokrat zgroženo ugotavljam, da kraj postaja vedno bolj turističen. Potem preko prelaza v centralno Hercegovino. Najlepši del poti. Odprta pokrajina, ovce, dolge ravnine, zaprti gorski prevoji. Ljubo sonce sije na stvarstvo in v Livnem sopotnika od navdušenja počastim s sendvičem. Onadva pa mene s kavo.

Potem naprej, vedno naprej po še eni cesti, spleteni iz nirvane, proti Bosanskemu Grahovu. Tam, na enem izmed hitrih ovinkov, ko čutim, kako moj dragoceni škorenj zastruga po asfaltu, doživim enega tistih trenutkov, med katerimi testisi zlezejo v trebušno votlino. Na mojem voznem pasu, pri precej veliki hitrosti, se mi nasproti pripelje avto. Črni mrliški avto.

V zadnjem trenutku se izogneva drug drugemu, in če ne drugega …, vsaj praktično bi bilo, da me sname pogrebnik. Dol po serpentinah v Knin in šele takrat se zaveš, kako visoko leži hercegovska planota. Potem je noč že blizu in prekršim obljubo, dano sebi in sopotnikoma. Zadnjih 50 kilometrov do Zadra je po avtocesti.

Dan 5

Turizem je brezzvezen. In morska obala je brezzvezna. Če sem na začetku obljubil, da ta potopis ne bo razglabljal o cenah špagetov, se moram ugrizniti v tipkovnico. V Zadru te gledajo v oči, se prijazno nasmihajo in te ropajo. Za Nizozemce je to okej, za motorista, prašnega od poti, je žalitev. In nikjer nimajo odprtega piva. Milijon lokalov je, pa povsod pivo v flaši.

Medtem ko razglabljamo, kaj je vzrok tej gostinski anomaliji, najdemo jazz klub, kjer strežejo zlato tekočino z roso na kozarcu direkt iz soda. Posedimo in sedimo in se ne premaknemo, vrčki pa potujejo kot dobro organizirana proizvodna veriga. Drugo jutro je namesto zajtrka razočaranje, ker »jadranko« zaradi vetra zaprejo. Ponovno na avtocesto, kjer nas burja premetava po cestišču; a ko je Velebit za hrbti, se umiri in usmerimo se proti Plitvicam.

Spet turizem, spet kolone žalobnih zombijev, ki doživetja zbirajo kot znamke. Zato preko planote po zahtevni, raznoliki, razbiti, prekrasni in pozabljeni prometnici, ki te pripelje v Josipdol. Vozim kot robot. Takšne ceste me zazibljejo v hipnotičen ritem zaviranja, pospeševanja, nagibov … Nič drugega mi ne zaseda možgane kot vožnja. Nobene misli, nobenih motečih elementov, še na mimobežno pokrajino se komaj ozrem.

Nisem najhitrejši motorist na svetu. Na ridah me mladci operejo, da mi ni nič jasno. A na osemdesetkilometrskem odseku raznolike, težavne, razbite, skoraj gorske ceste me ne ujame nihče. Kot sem se naučil nekoč davno od starega motorista: »Ne zaviraj in ne pospešuj pa boš najhitrejši!«

Spet na magistralki, kamor se priključim izmozgan. Toliko sem že star, da me tega potnima tovarišema ni sram priznati. In v njunih pogledih vidim, da sta onadva tudi. Pogoltnemo nekakšen golaž in se strinjamo: Ogulin in potem avtocesta. Z nje se iztaknemo takoj za mejo, ker Wolfram nima vinjete, ter se na večer naselimo pri meni doma. Noč nas najde pod zvezdnim nebom štajerskega vinotoča. Srečne.

Epilog

Na koncu balkanskega motopisa žanr zahteva število kilometrov deljeno s številom dni. Ničesar takega ne zapišem. A natančno vem, kdaj in kako so ob poti z mene odpadala bremena. Bremena vsakdana, ki jih nadomestijo sveža spoznanja, prvinski občutki in nova energija. Pot umaže motor, a hkrati očisti dušo.

Drugo jutro se objamemo in si rečemo, kar si rečejo vsi pravi popotniki: »Do naslednjič!«

Strojni park

Bralstvo pričujoče revije se mnogokrat priduša, da so naši testi motociklov lahko kdaj tudi pristranski. Ker so nam zaupani novi, brezhibni motocikli, ki še niso izkusili vse teže dolgotrajne uporabe. In bralci imajo pogosto prav. Zato se tokrat odločimo drugače. Urednik Matjaž T. ima v hlevu med drugimi tudi Ducatija. Multistrado 1200; tisto originalno, z dvema cilindroma. In z velikim značajem. Letnik 2016. Z zgodovino in kilometri. Zaradi obilice dela je ne pelje niti na večerno lulanje, kaj šele na daljše sprehode.

»Daj jo ti,« mi predlaga in rdeči vrag me popelje na Balkan. Jaz torej na Multistradi. Boris ima Hondo NC 750. Enega najbolj vsestranskih, komercialno najuspešnejših in trpežnih motociklov nasploh. Za pot, kot smo si jo omislili, s tremi kovčki in zanemarljivo porabo goriva je preprosto idealna.

Ampak poseben tič je Wolfram. Motorist že desetletja dolgo se pripelje z zvestim BMW K 1300 S. Motocikel ni v proizvodnji že kakšnih osem let, njegov pa ima na grbi že tudi krepko prek desetletje. In človek bi tako na prvi pogled dejal, da je za voznika in za itinerar več kot neprimeren. Ogromen, s športnim značajem, tudi s športno ergonomijo.

Ampak BMW si je v tistih dneh športnost predstavljal še po svoje. Že res, da je ležeči štirivaljnik serije K potenten in da je 175 »konjev« ekstremna moč, a BMW je mogoče krotiti. Predvsem zaradi kardana. Elektronika v tistih časih še ni bila vsemogoča in tudi še dovolj robustna, kar BMW dokaže, ko ga Wolfram v Novem Sadu potopi. Malo »požmirka« z opozorilno lučko za motor, a jo že čez nekaj kilometrov pohlevno ugasne.

Wolframa na njegovem stroju skrivno občudujem, občudujem pa tudi vzmetenje – legendarna in revolucionarna Dualever in Paralever, kako lepo pobirata balkansko cestno realnost. Je pa res, da ima motorno kolo že vgrajeno drugo generacijo elektronskega nadzora vzmetenja, imenovano ESA II, kar vsaj malo pomaga. Wolfram in njegov motocikel sta to, kar bi si sam želel čez desetletje ali dve. Voznik in vozilo, ki ne priznavata toka časa.

Preberite še: Ducati Hypermotard 698 Mono - z elektroniko za drift, dirko in zabavo

BONUS VIDEO: To so skrite slabosti (in prednosti) električnih avtomobilov!