Naložbe nemških proizvajalcev na Kitajskem gredo precej v nos matični državi.
Nemško gospodarstvo že dolgo opozarjajo na tveganja, ki jih prinaša tesna povezanost s Kitajsko, vendar največji izvozniki teh signalov še vedno ne upoštevajo. Podatki inštituta MERICS kažejo, da so nemške investicije na Kitajskem v zadnjem letu dosegle 5,7 milijarde evrov, kar je opazen porast v primerjavi s prejšnjimi leti. Kljub javnim pozivom politike k zmanjšanju odvisnosti pristojni organi v praksi ne posegajo v investicijske odločitve podjetij, čeprav jih za zaprtimi vrati poskušajo usmerjati.
V ospredju dogajanja je zlasti avtomobilska industrija, ki predstavlja največji delež teh naložb. Kitajska medtem ostaja najpomembnejši trg za BMW, Mercedes-Benz in Volkswagen. BMW je samo v baterijski projekt v Šenjang vložil 3,8 milijarde evrov, Mercedes razvija modele, namenjene izključno kitajskemu trgu, Volkswagen pa Kitajsko opisuje kot svoj »drugi domači trg«. Na podobno pot so stopila tudi druga industrijska podjetja: BASF je odprl svoj največji obrat v vrednosti 8,7 milijarde evrov, Bosch pa krepi razvoj na Kitajskem ob hkratnem zmanjševanju delovnih mest doma.
Takšna strategija pa ima svojo ceno. Nemški izvoz na Kitajsko se zmanjšuje, odvisnost od kitajskih nizkocenovnih komponent pa se povečuje. Nedavni primer, ko je podjetje Nexperia nenadoma ustavilo dobavo ključnih čipov, je pokazal, kako hitro lahko pride do ohromitve proizvodnje. Ekonomisti zato opozarjajo na postopno erozijo industrijske osnove, če se trend ne obrne.
Del podjetij se je na tveganja že odzval. Tehnološka podjetja, kot je 4Jet, so začela preusmerjati poslovanje na trge, kot je Indija, saj ne želijo biti ujeti v kitajske strateške cilje in subvencijske modele, ki lahko čez noč spremenijo globalno konkurenčnost.
Nemška vlada pripravlja ukrepe za zmanjšanje odvisnosti, a napredek je počasen. Kancler Friedrich Merz podjetjem jasno sporoča, da ob morebitnih težavah ne bodo deležna državne pomoči. Industrija po drugi strani poudarja, da je preusmeritev dobavnih verig mogoča le ob podpori države – od manjših stroškov energije do manj birokratskih ovir.
Kljub zavedanju o dolgoročnih tveganjih pa številna podjetja vztrajajo, da Kitajska trenutno prinaša preveč dobička, da bi se od nje odmaknila brez politične spodbude ali finančne pomoči.
