Nissan Juke je na avtomobilskem prizorišču že dolgo uveljavljen igralec, saj je nanj v trenutni bolj ali manj nespremenjeni obliki zapeljal že pred sedmimi leti, a kljub temu še vedno deluje dovolj sveže.
Nissan je z Jukom leta 2010, ko ga je predstavil, odpiral novo avtomobilsko poglavje in športne terence razširil tudi v nižji avtomobilski razred. Očitno je ubral pravo pot, saj je Juke do danes dobil vrsto tekmecev, ki izkoriščajo njegove privlačne lastnosti, kot so visoko sedenje, preglednost ter lažje vstopanje in izstopanje v kombinaciji z majhnimi zunanjimi merami. Tekmeci so nastali pozneje, zato so seveda bolj sodobni in tudi prostornejši od njega, a jim je s svojo kombinacijo edinstvene oblike, preproste uporabe okretnosti igrivosti in poskočnosti še vedno kos.
1,5-litrski turbodizel dovolj živahen
Živahnost med drugim izhaja tudi iz motorja, 1,5-litrskega turbodizelskega štirivaljnika z močjo 110 'konjev', ki je povsem kos razmeroma majhnemu in lahkemu avtomobilu. Njegovo delovanje je na trenutke mogoče nekoliko glasno in robato, zato pa je v kombinaciji s šeststopenjskim menjalnikom dovolj odziven in živahen, da upraviči pričakovanja, ki jih vzbudijo živahne linije karoserije in potniške kabine.
Utesnjenost na zadnji klopi
Če so nam živahne krivuljaste oblike Juka še vedno všeč, nam manj ugajajo njihove posledice. Te se kažejo predvsem v nekoliko utesnjenem občutku v notranjosti. Juke je namenjen predvsem vozniku in sovozniku, zato utesnjenosti spredaj ne občutimo zares, drugače pa je na zadnji klopi, kjer poševno padajoča streha pritiska na glave potnikov, nekoliko neroden pa je tudi vstop v avtomobil. Tekmeci ponujajo tudi večji prtljažnik.
A to so 'slabosti', ki so znane že od nekdaj. Prednosti je bilo vedno več, dovolj, da so Juka dvignile v avtomobilsko uspešnico, ki ji življenje podaljšujejo tudi dodatni paketi za personalizacijo, kakršen je N-Tec z dodatki v sijoči črni barvi, kakršne je imel tudi testni Juke.
Matija Janežič
foto: Saša Kapetanović