Po kalifornijskih cestah s Chevroletom camaro SS

Je rumen, a ni kanarček. Je bolj kamarček. No, tole sicer ni bil ravno pravi test, morda bolj okušanje. Lahko bi ga opisal kot: namočil sem prst v marmelado. Ali: okusil sem ga. Ker ga pri Chevroletu ni bilo mogoče dobiti za test, sem si ga sposodil. Nažical sem ključe, navil radio in živo rumenega camara zapodil po praš­nih ravninah Kalifornije, tam od Montereya proti Salinasu, po cestah, ki so vzele Jamesa Deana.

Po kalifornijskih cestah s  Chevroletom camaro SS (foto: Bor Dobrin) Bor Dobrin
28. 10. 2010

Novi camaro je avto za nastopače. Zanimivo, tega nihče niti ne skriva. Je neposreden odgovor Chevroleta na Fordovega mustanga zadnje generacije, ki je posrečen rimejk prvega modela iz leta 1965.

Ford je bil z novim mustangom prvi, ki je v moderni obliki ponatisnil stari model. Z značilnim jeznim pogledom žarometov izpod motornega pokrova, ki sporoča, da gre za hud in besen avto.

Prodajni uspeh ni bil vprašanje. Ohrabreni z retromanijo, so še pri Dodgeu predstavili svojega challengerja in tudi zanj so leta 2008 ob začetku prodaje kupci stali v vrsti. Rečeno, storjeno.

Pri Chevroletu so novega camara najprej pokazali kot koncept na detroitskem avtosalonu, da potipajo trg. Ljubitelji chevroletov so ponoreli in avto je leta 2009 ugledal serijsko proizvodnjo.

Takoj je pobral številne nagrade, letošnjega 1. aprila na prireditvi Svetovni avto leta pa še nagrado za najboljši dizajn. Upravičeno! Camaro tako po obliki kot detajlih nezmotljivo spominja na predhodnika iz leta 1967, pa čeprav so ga predstavili in začeli prodajati že proti koncu leta 1966.

S prednje strani je prepoznaven po režasti motorni maski z dvema žarometoma, ki sta potegnjena globoko pod motorni pokrov. Z zajetno namrščeno obrvjo se zdi camaro jezen in besen kot razpizdeni Fredi Miller, ko ga zagledate v vzvratnem ogledalu, zato se vsak nagonsko umakne s prehitevalnega pasu, pa čeprav ste ga dohiteli v najšibkejši različici s 3, 6-litrskim bencinskim V6-motorjem, ki zmore 312 'konjev' (233 kW).

Pod motornim pokrovom 'mojega' avta je hrumel najmočnejši V-jevski osemvaljnik s 6162 kubičnimi centimetri in 426 'konjiči' (318 kW), na repu avtomobila pa se je bohotil napis SS.

Stranska linija avta izrazito poudarja ameriško napihnjene blatnike in boke, vmes pa je, seveda v vseh možnih različicah, le dvoje vrat. Na zadku avtomobila je par štirioglatih luči na vsaki strani, vtisnjen v zadnjo steno.

V notranjosti se seveda bohoti usnje. Sedeži so dobri, športno trdi s primernim bočnim oprijemom, prostora v notranjosti pa je dovolj tudi za dva visokorasla dedca. Celotna notranjost in še posebno armaturna plošča z vsemi merilniki je oblikovana povsem v slogu sedemdesetih.

Dva oglata merilnika za hitrost in obrate sta pred voznikom, še štiri dodat­ne povsem oglate ure pa so ob prestavni ročici: za tlak in temperaturo olja ter za stanje goriva in akumulatorja. Krasen detajl, ob katerem se ljubitelju ameriških škatel ali nostalgiku orosi oko.

Tudi usnjeni volan s številnimi gumbi za nastavitev tempomata in s stikali za radio je oblikovan v enakem slogu.

Celotno izkušnjo s tem lepotcem je opisal Gaber Keržišnik v članku Kanarino, kamarino za Playboy.

Foto: Bor Dobrin