Če ne bi od vsepovsod bolj ali manj sevali rezultati pričujoče recesije (kar smo videli trpko rumeno, kot smo zapisali v prejšnji številki), bi letošnji ženevski avtomobilski salon videli zeleno. Kar je, seveda, logično.
Ni je avtomobilske znamke (no, skoraj), ki se na salonu ne bi predstavila vsaj z mnenjem oziroma odnosom do zelene pobude skozi avtomobilizem, večina pa je sploh predstavila svoj projekt oziroma videnje, kakšna naj bi po njihovem zelena prihodnost bila.
Nekateri so v tem že stari znanci, drugi novinci, vse skupaj pa je dajalo zanimivo in pisano sliko. Načelno bi lahko rekli, da je, vsaj v tem trenutku, ekologija videti lahko tudi 'zabavna'. Kolikor toliko prijazna do uporabnika, v nekaterih primerih pa tudi uporabna, razmeroma poceni ali celo športna.
Bolj kot se nam približuje prihodnost, manj vemo o njej. Mnenja strokovnjakov, ki se v avtomobilski industriji ukvarjajo z ekološko usmerjenim razvojem, so različna; morda je takšno njihovo resnično prepričanje, morda pa jih v to sili le tok dogajanj okoli njih, pa so se pač predali temu toku in 'na silo' poskrbeli, da je tudi njihova znamka pristala na seznamu zelenih.
Vsak nov predlog je najprej zanimiv, vsaj tehnično, potem, po treznem razmisleku, pa se pojavijo večji ali manjši zadržki. Če bi nekomu uspelo najti idealno rešitev, bi lahko 'jutri' začeli dan zeleno. Zanimivo je, da se dobri stari bencinski oziroma dizelski motor še kar ne da.
Če vprašate, kateri pogon je za ekološki avtomobil najprimernejši, je odgovor zagotovo – elektromotor, dokler sedite v avtomobilu. Toda 'nerešljiva' problema sta enaka kot pred 100 leti: akumulator ustreznih lastnosti (majhne mere, majhna masa, možnost hitrega polnjenja/praznjenja, trajnost ter kapaciteta) in pridobivanje električne energije na čist način. Na
papirju je vse videti lepo, v resničnem svetu pa to še ne deluje. Zato se zdi, da so vsi 'plug-in' (polnjenje prek domače električne vtičnice) e-mobili le dokazovanje samih sebe in pesek v oči.
Elektrika je torej v mobilni obliki tolikšnih zmogljivosti še znanstvena fantastika, podobno pa je tudi z biogorivi (bojazen, da bi se zaradi proizvodnje biogoriv zmanjšala proizvodnja hrane, ki bi zato postala predraga, s tem pa bi se povečala lakota! ) in z vodikom, ki je spet – kot nafta – darilo zemlje ali pa izdelek, za katerega je potrebna velika količina – električne energije. Pa smo spet tam, torej na začetku.
S tem predznanjem postane letošnja zelena Ženeva manj pestra, krog 'omembe vrednih' se je močno zožil. Kot vselej se zdijo še najzanimivejši 'neodvisni', saj so pri uveljavljenih avtomobilskih imenih prevladovali znani modeli, tako ali drugače prilagojeni zmanjšanemu onesnaževanju okolja z ogljikovim dioksidom, ki je že nekaj časa osrednja tema.
Eden tistih, ki v ospredje postavlja prednost majhnosti, je Magna Steyr. Njihov Mila EV lahko 'preberete' kot zbir tehničnih podatkov, lahko pa ga vidite tudi kot neobremenjenega s tehnično preteklostjo in zato zanimivega v širšem smislu; obljubljajo namreč možnost hitre prilagoditve različnim pogonskim sistemom (seveda v prvi vrsti 'zelenim') in hitre uvedbe v serijsko proizvodnjo.
Da le spomnimo: večina ekoloških avtomobilov bližnje prihodnosti je namreč predelava serijskih vozil, predelava pa nikoli ni tako dobra kot zasnova z namenom od belega lista papirja dalje.
Med vsemi alternativci je nase opozoril MDI, ki sicer ni postregel s kako tehnično novostjo, ampak s tehniko, ki je ne ponuja nihče drug – s pogonom na stisnjeni zrak. Takoj je treba opozoriti na osnovno pomanjkljivost: stisnjeni zrak je treba 'pridelati', za to pa je spet potrebna (draga in po svojem nastanku 'umazana') domača elektrika.
A vseeno: na oko smešna AIRPod in OneFlowAIR se odlikujeta z majhnim stroškom obratovanja (pol evra za 100 kilometrov), z majhnimi merami (tri- do štirisedežnik na 2, 1 metra dolžine), s hitrim polnjenjem 'goriva' (manj kot dve minuti), z nič izpusti škodljivih snovi med delovanjem, z manjšim obračalnim polmerom, kot je dolžina avtomobila, in brez (večjega) vzdrževanja pogonskega sistema.
OneFlowAIR ima poleg motorja na stisnjeni zrak še dodaten motorček z notranjim zgorevanjem, ki podaljša siceršnji 100-kilometrski domet na 900 kilometrov, tako da sproti tlači zrak, potreben za delovanje osnovnega, pogonskega zračnega motorja.
MDI-jevi modeli so lahko osebne ali komercialne izvedbe, obljubljajo pa ceno pod 4.000 evri in njihova prihodnost naj bi se zgodila že letos decembra. Od maja bodo njihove avtomobilčke testirali pri podjetjih Air France ter KLM, poleg tega pa jih bo nekaj vozilo tudi po Nici. Bodimo optimistični in se pustimo presenetiti.
Elektro- in vsi drugi ekomobili so v javnosti znani kot dragi, tehnično zapleteni ter bolj ali manj počasni. Tesla že nekaj časa dokazuje, da vsaj zadnje ni nujno, v Ženevi pa smo videli vsaj še dva pomembnejša, ki dokazujeta enako, a na tej strani luže.
Eden je Italdesign Frazer-Nash Namir – v Italiji oblikovan in gnan z ameriško tehnologijo elektromotorja ter pomožnega rotacijskega motorja. Hiter kot pravi športni avtomobil: z mesta do 100 kilometrov na uro v 3, 5 sekunde, največ pa prek 300 kilometrov na uro.
Drugi je Ruf Greenster, ki je le Porsche 911 Targa in Speedster hkrati, ko gre za karoserijo, ko gre za pogon, pa je to 941-njutonmetrski elektromobil. Podatka: pet sekund in 250 kilometrov na uro.
Ker nihče ne ve, kaj bo prinesel 'jutri', se zdi morda še najbolj otipljiva in zanimiva reč motor MCE-5 VCRi. Kratice skrivajo klasičen bencinski motor s posrednim vbrizgom (v fazi preizkušanja pa je tudi neposredni) in s prisilnim polnjenjem, ki ima – spremenljivo kompresijsko razmerje.
To so mokre sanje večine pravih strojnikov motoristov in pričujoče udejanjenje ni prvo, je pa edino aktualno, najnovejše in po prikazanem najbliže resničnosti. V neodvisnem konzorciju je sodeloval tudi Peugeot, zato je prvi avtomobil s takšnim motorjem P 407, ki sicer še ne vozi, je pa blizu temu. Ambicije so ogromne, potencial pa tudi, saj bi takšna rešitev motorje z notranjim zgorevanjem spet pošteno oddaljila od električnih in podobnih sanj.
Za konec morda le še opazka. Ženevci so želeli salon oplemenititi z 'zelenim' paviljonom, ki bi zbral velike dosežke v tej smeri in ki bi bil zato magnet, je bil pa vse prej kot to – razen motorja VCRi in že nekajkrat pogretega Tesla Roadsterja je bila tam bolj ali manj žalostna slika. A naj to ne omaje našega večnega optimizma.
Vinko Kernc, foto: Aleš Pavletič, tovarne
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec