V Avto magazinu po navadi ne objavljamo pisem bralcev, a tokrat smo naredili izjemo, saj gre za zelo zanimivo razmišljanje bralca na temo članka Prijazna beseda očitno ni dovolj in Komur mar za nesrečo, pomembno je seksati (Dnevnik, 24. 7. 2009).
Načeloma ne pišem komentarjev na objavljene članke, ampak tokrat se moram oglasiti, saj se redko zgodi, da gre v nekem članku za toliko zavajanja in populizma na enem kupu, kot si ga je tokrat privoščil novinar Matej Štakul.
Verjetno ni sam kriv, ampak ga je o tem 'prepričal' zviti maček Bojan Žlender, ki je enostavno zmanipuliral neizkušenost novinarja, da mu je ta na koncu celo polagal besede v usta, namesto da bi novinar raje spraševal o dokazih za določene navedbe. Tako sta lepo delovala kot usklajen par in tak članek ima uporabno vrednost enako ničli oziroma bi rekel, da ga lahko napiše prav vsak laik. Brez dokazov in brez resnih argumentov je takšno pisanje žal ničvredno in na ravni komercialnega prispevka.
Manipulacija se začne dokaj nedolžno, saj na začetku članka primerjata število mrtvih v cestnem prometu in v letalskem prometu. To je tako, kot bi primerjal hruške in jabolka, saj bi morala primerjava vsebovati tudi letno število potnikov v cestnem v primerjavi z letalskim prometom ter seveda število prepotovanih kilometrov, da bi bila relevantna.
Takšne primerjave seveda nista naredila, saj so tako številke videti bolj 'udarno', na kar tudi namigujeta proti koncu članka in poudarjata, da številke ne lažejo. To je tipičen primer zavajanja, saj je znano, da tisti, ki laže, ves čas z besedami poudarja, da ne laže, in s tem povečuje verodostojnost svojih navedb.
V nadaljevanju pa se šele začne vsa kalvarija teh dveh člankov, kjer Bojan Žlender (ob pomoči izjave Ljuba Zajca) razkrije svojo čarobno palčko in kako bi na ta način uredil promet in bistveno zmanjšal število nesreč. Človek, ki se ukvarja s cestno problematiko in je na čelu ene izmed takih organizacij, se očitno spomni samo ene rešitve. To so po njegovo stacionarni radarji in povečanje števila le-teh naj bi rešilo večino naše prometnovarnostne problematike.
Nora je že samo misel, kako nekdo, ki ima tako veliko moč in vpliv na javno mnenje, tako vehementno določi rešitev, a istočasno razlaga, da sta prometna problematika in varnost zapletena kategorija in da je težko določljivo, kaj vse res vpliva na varnost in kaj ne. Odprtje avtoceste in bistveno zmanjšanje nesreč v Prekmurju se mu zdita očitno manj pomemben vzrok za povečanje varnosti kot pa postavitev radarjev.
Vsa ta čudna dojemanja pa malo bolj resnega bralca hitro spravijo v dilemo in začnejo se postavljati druga vprašanja, ki z varnostjo in reševanjem življenj očitno nimajo niti najmanjše zveze.
Naenkrat v članku namreč BŽ preskoči od reševanja življenj k ekonomskemu vidiku in kako bi stacionarni radarji pripomogli k 'zbiranju' denarja za državo in kako bi bili ekonomsko opravičeni, pa čeprav bi stali gromozanskih 20 milijonov € – za komaj 150 radarjev. Se pravi, da en radar stane okrog 130.000 €. Najprej se postavi vprašanje, od kod takšna cena stacionarnih radarjev, če se ta na trgu giblje od nekaj tisoč evrov do okoli 10.000 € za boljše izdelke. Če vštejemo še vse druge stroške s postavitvijo in povezavo, se cena ne bi smela povzpeti nad 30.000 €.
Torej se postavi vprašanje, kam gre preostalih 100.000 €. Verjetno je počasi že jasno, na kaj merim in zakaj se tako razmišljanje postavlja kar samo od sebe ob takšni zagretosti BŽ, da bi država morala kupiti več stacionarnih radarjev.
Da bi vse to zakrili, BŽ uporabi še eno populistično manipulacijo in brez dokazov ter argumentov ali vira določi, da državo 'stane' smrt v prometu kar milijon €. Takšno lahkotno navajanje številk in fasciniranje običajnih ljudi z njihovo velikostjo je milo rečeno nesramno in dodatno nakazuje, kam pes taco moli.
Če vzamemo samo povprečno bruto plačo v Sloveniji, se znesku milijon € na osebo ne približamo v vsej 40-letni delovni dobi posameznika. Zato je takšna ocena, da je to strošek države, eno ogromno pretiravanje, sploh pa v primeru, ko gre za številko brez razlage in argumentov.
Zakaj BŽ ponuja tako visoke številke? Po mojem mnenju zato, da se nam bo na koncu zdelo, da je tistih 20 milijonov € za radarje minimalen strošek oziroma komaj ekvivalenten 20 smrtnim žrtvam v prometu ali le 10 % vseh mrtvih v prometu lani.
Po mojem mnenju se nadaljnji dokaz, da BŽ izkorišča svoj položaj za lobiranje, verjetno v korist nekega ponudnika opreme za stacionarno merjenje hitrosti, izkaže ob dejstvu, da se alkoholiziranosti za volanom skoraj ne dotakne oziroma se je v članku dotakne le zaradi 'higiene' in istočasno pove, koliko je že bilo narejeno na tem področju samo s spremembo zakonodaje (novi ZVCP).
To seveda ni res, saj po policijskih statistikah (vir: www.policija.si) število smrtnih žrtev, ki so jih povzročili alkoholizirani vozniki, v Sloveniji niha med 32, 5 % do 39 % vsako leto zadnjih šest let. Lani je bilo zaradi alkoholiziranih povzročiteljev v prometu mrtvih 68 ljudi, oziroma skoraj vsaka tretja žrtev na cestah.
Najbolj kritično pri vsem tem je, da se drugod po EU delež smrti zaradi alkohola na cestah giblje v povprečju okrog 10 % (vir), pri nas pa je trikrat večji, kar je strahoten podatek, ki BŽ-ja očitno sploh ne gane. Še več, namensko ga skriva, saj se z radarji pijanih na cestah ne da loviti, a BŽ poskuša državi vsiliti in prodati prav radarje kot ultimativno rešitev (vsaj tako nakazuje v članku).
Še zadnji dokaz po mojem mnenju, zakaj hoče BŽ speljati vodo na svoj mlin in verjetno tudi osebno zaslužiti s tem morebitnim poslom prodaje stacionarnih radarjev državi.
Stacionarni radar zaznava samo prekoračitve hitrosti na majhnem odseku ceste, kjer stoji, in kršitelji hitrosti se na njegov položaj hitro navadijo in prilagodijo hitrost le na teh delih ceste. V pomoč so jim tudi navigacijske naprave in POI-točke na njih ter različni detektorji radarjev. V nekaj mesecih tak radar tudi ne opraviči več svojega ekonomskega obstoja, če se še sam spustim zgolj na nizko ekonomsko raven razmišljanja Bojana Žlendra.
Zakaj recimo BŽ ne predlaga, da bi za 20 milijonov € raje kupili 100 hitrih opremljenih policijskih avtomobilov za nadzor prometa, s preostankom denarja pa bi lahko plačali 100 dvočlanskih posadk za obdobje dveh let. Sto takih avtomobilov bi lahko poleg hitrosti nadzorovalo še vse druge varnostne anomalije v prometu v celotnem slovenskem cestnem omrežju.
Tako bi lahko odkrivali tudi agresivno vožnjo, nevarna prehitevanja, vijuganja po cesti in vse mogoče prekrške, ki jih storijo vozniki, pa jih radar ne more odkriti. Že samo misel, da jih lahko kjerkoli zasačijo, bi 'divjakom' in 'dirkačem' dvignila nogo s plina veliko bolj učinkovito, kot to stori stotnija in pol nekih stacionarnih radarjev.
Za zaključek bom dejal samo to, da si želim, tako kot vsi, resničnega izboljšanja varnosti na cestah, in to z ukrepi, ki bodo resnično zalegli in bili usmerjeni zgolj v ohranjanje življenj, obenem pa strogo zavračam, da bi si nekdo z izkoriščanjem problema prometne varnosti poskušal napolniti svoje in druge žepe, tako kot to, po mojem mnenju, želi narediti BŽ.
Boštjan Bratina, Ljubljana
Foto: Dars