Verjetno je trditev “če ne bi bilo Renaulta, bi bila aktivna varnost še vedno le domena najdražjih avtomobilov” zelo blizu resnice. Morda bo po istem vzorcu trditev “če ne bi bilo Renaulta, bi bila okoljska ozaveščenost še vedno le domena najdražjih avtomobilov” zelo blizu resnice čez kakih pet let.
Dejstva govorijo sama zase. Renault se je pred kakim desetletjem odločil, da (predvsem) pasivno (pa tudi aktivno) varnost ponudi v kar se da dobri meri v svojih avtomobilih, ki so vsi po vrsti cenovno dostopni tudi povprečnim ljudem. Ali je to naredil, ker so pri njih dobri ljudje, ali zato, ker je bila to v tistem trenutku še neizpolnjena tržna niša, za kupce sploh ni pomembno. Zanje šteje le, da imajo na voljo varnostni paket.
Ko se je poglavje o varnosti nekoliko izpelo (tudi s tehničnega vidika) oziroma je doseglo ekonomsko sprejemljivo zgornjo mejno vrednost, je bil čas za drugi korak: za okolje. Tu ni dvomov – dejstva kažejo, da nas mora vse na vseh ravneh skrbeti za okolje. Ta tema sicer v avtomobilizmu še zdaleč ni neznana, a je v tem trenutku bolj ali manj omejena na osamljene poskuse, večinoma v obliki prototipov in redkih serijskih vozil.
Pobuda je hvalevredna, pri Renaultu pa nosi ime Renault Eco2. Zastavljena cilja sta dva: da (nekatera) Renaultova vozila morajo ustrezati ekonomskim (dostopna cena, majhna poraba goriva) in ekološkim (kar se da majhen škodljiv vpliv na okolje) zahtevam. Ta vozila morajo po javno zastavljenih ciljih zadostiti trem kriterijem: izdelana morajo biti v tovarni s certifikatom ISO 14001 (nenehen napredek pri zmanjševanju vpliva svoje dejavnosti na okolje), izpust ogljikovega dioksida ne sme presegati 140 gramov na kilometer (kar pri dizlih pomeni 5, 3, pri bencinskih motorjih pa 5, 9 litra goriva na 100 kilometrov) oziroma morajo biti vozila prilagojena na uporabo bioetanola (E85) ali biodizle (B30) ter da mora biti vsaj pet odstotkov uporabljene plastike pri novem vozilu iz recikliranih snovi.
Tehnično ‘orodje’ za dosego zmanjšanja izpusta plina CO2 je že znano: zmanjševanje prostornine motorja (ob hkratni uporabi turbopuhal in tehnike neposrednega vbrizga goriva) ali (in) možnost delovanja motorjev na biogoriva. Pred kratkim je Renault predstavil Clia TCE 100 z 1, 2-litrskim turbobencinskim motorjem, ki ima moč 1, 4-litrskega stroja (100 ‘konjev’), navor 1, 6-litrskega motorja (145 njutonmetrov), a normno porabo le 5, 9 litra na 100 kilometrov.
Zelo blizu resničnosti sta na bioetanol E85 delujoči Mégane 1.6 16V (100 KM, junij 2007! ) in novi Twingo 1.5 dCi (65 KM), katerega motor deluje na biodizel B30 (prihodnje leto). Na voljo pa sta že dostavnika Trafic in Master; njune štiri izpeljanke motorjev prav tako delujejo na biodizel. Renault se namerava resneje lotiti tudi električnih pogonov, hibridnih pogonov in pogonov na gorivne celice, kar je že nakazal s prototipoma Fever (1997) in Ellypse.
Renaulti gredo v drugi fazi torej na ekološko področje. Temu bi lahko rekli: lastnik vozila te znamke je najprej poskrbel zase (za svojo varnost), zdaj pa bo še za druge in za prihajajoče generacije (za okolje). Sliši se lepo.
Slovarček biogoriv
Bioetanol: pridobiva se iz pšenice, pese, sladkornega trsa ali koruze. Označen je s črko E in s številko za njo, ki pomeni, kolikšen delež v odstotkih zaseda v mešanici s klasičnim bencinom.
Biodizel: pridobiva se iz oljne repice, sončnice, soje ali palmovega olja. Označen je s črko B in s številko za njo, ki pomeni, kolikšen delež v odstotkih zaseda v mešanici s klasičnim dizelskim gorivom.
Sintetični biodizel (SynFuel) se pridobiva iz naravnega plina, premoga ali biomase. Gre za drugi rod biogoriv. Pri njegovem razvoju sodelujejo Renault, DaimlerChrysler, Volkswagen, Royal Dutch Shell in Sasol Chevron.
‘Well-to-wheel’
Prednost biogoriv je dobro vidna šele, ko jo ocenimo v celotnem ciklu, to je od pridobivanja prek transporta do uporabe, torej ‘od vira do kolesa’. Pri biogorivih se od izpusta CO2 v okolje odšteje masa tega plina, ki ga v procesu uporabljene rastline porabijo med rastjo. Gledano skozi cel proces, lahko biogoriva zmanjšajo porabo ogljikovega dioksida do 70 odstotkov pri bencinskih motorjih in do 20 odstotkov pri dizelskih motorjih.
Vinko Kernc, foto: Tovarna
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja