Reportaža: 100 let Forda v Veliki Britaniji

Kam nas pelje avtomobilska prihodnost? Odgovor je težak, za nazornejšo predstavo, kam smo že prišli, pa lahko poskrbi občasno seznanjanje z avtomobilsko zgodovino. Tokrat smo preizkusili tri starodobne Forde.

10. 2. 2012

Ford T je avtomobil, s katerim je Henry Ford utemeljil sodobno serijsko izdelavo na tekočem traku, svetu, predvsem ZDA, pa omogočil prvo množično izdelovanje avtomobilov. T-jev so v 19 letih izdelave v ZDA izdelali in prodali kar 15 milijonov. Dodatno količino so prispevale številne tovarne drugod po svetu. Evropo je zalagala Fordova tovarna v Trafford Parku v Manchestru, kjer so v letih med 1911 in 1927 naredili nekaj več kot 300.000 avtomobilov. Poleg te pa so Forde na naši celini izdelovale še tovarne v Corku na Irskem ter v Berlinu in Köbenhavnu.

Ford T je bil prvi univerzalni avtomobil, ki ga je lahko vzdrževal in popravil skoraj vsak mehanik kjerkoli na svetu. Priljubljenost avtomobila je bila precejšnja, Ford pa je z njim predvsem v Veliki Britaniji prispeval k hitri širitvi avtomobilizma.

Ford je izdeloval številne različice svojega modela T. Tisti, ki smo ga lahko občudovali v vožnji po okolici Watforda, severozahodnega dela Londona, je bil tourer, ki velja za enega najbolj množičnih predvsem v Evropi. Motor modela T ima štiri valje in 2,9 litra delovne prostornine, s stranskimi ventili, največjo moč 20 'konjev' doseže pri razmeroma nizkih vrtljajih. Ford je zanj kot prvi začel uporabljati konstrukcijo glave, pritrjene na blok, kar je omogočalo lažje vzdrževanje. Za menjalnik služi planetno gonilo z dvema prestavama (v časih prodaje modela T je bila oznaka 'na tri prestave', z všteto vzvratno). Največja hitrost avtomobila je okoli 70 km na uro, poraba goriva pa je bila med šestimi in devetimi litri na 100 kilometrov.

Upravljanje Forda T se razlikuje od tistega, kar se nam danes zdi običajno. Predvsem je pomembno ročno upravljanje časa vžiga svečk (na volanu), pri tistih, izdelanih po letu 1919, je bil tudi zagon motorja že z elektriko, in ne več ročni. Predvsem za pravilen ročni zagon motorja je treba znati pripraviti vžig. Plin pri T-ju dodajamo ročno – z vzvodom na volanskem drogu. Leva stopalka upravlja vklapljanje nižjega prestavnega razmerja, za prestavitev v višjo prestavno razmerje pa je treba upravljati srednjo stopalko ter še ročno zavoro. Avtomobil tako vozi, ne da bi voznik pritiskal na katerikoli stopalko (nekakšen tempomat, torej).

Zaradi takšnega upravljanja, ki zahteva kar nekaj vaje, nam tudi niso dovolili voziti modela T. Vožnja s T-jem vsekakor spomni na pretekli čas, na avtomobilizem, ki je sicer že zgodovina, a je tedaj navduševal in zahteval veliko več predanosti, kot je je danes voznik pripravljen posvetiti temu opravilu.

Že povsem po zdajšnjih standardih upravljanja avtomobilov pa je mogoče voziti dva druga primerka iz zbirke starih evropskih Fordov. Nas starejših takšni avtomobili pravzaprav sploh ne presenetijo. V notranjosti je še vse tako, kot se spomnimo iz mladih let. Gumb oziroma vzvod za zagon pa čok, ki ga je treba potegniti, dokler se motor ne segreje, in malo trd tristopenjski menjalnik kot v modelu Y iz leta 1937 ali Prefectu iz leta kasneje so skoraj povsem običajne stvari. Seveda je slog vožnje treba prilagoditi avtomobilu, ki je na voljo.

Dodatne težave povzročata tudi promet in volan na nepravi strani, a oboje je premagljivo. Malo te še skrbi, do kod sega leva stran avtomobila in kje voziš z levimi kolesi, a se nato spomniš preverjenega pripomočka: na pokrovu avtomobilov iz prejšnjih časov na sredini ni zaman stal tak ali drugačen okrasek, ki je hkrati pripomoček, da pomeriš rob ceste!

Model Y (ta je bil v treh dneh že drugi 'ipsilon', ki sem ga preizkušal) ima 933-kubični štirivaljni motor, njegova moč je 26 'konjev', največja hitrost pa približno 90 km na uro. Ford Prefect ima nekoliko večji motor, 1.172 kubičnih centimetrov. Iz štirih valjev na zadnji par koles (pri Fordu dolgo let edini način prenosa moči) pošilja 45 'konjev'. Pri Fordu so Prefecta začeli izdelovati še pred drugo svetovno vojno (1938 z motorjem z zgolj 10 'konji') in je bil sploh prvi model, ki je namesto črke dobil pravo ime.

V tovarni v Dagenhamu so jih skupno izdelali 112.525. Prefect je svojo kariero končal leta 1953. Mlajši Y je bil najpomembnejši Fordov britanski model v tridesetih letih, v času po hudi gospodarski krizi. Z zelo nizko ceno (100 tedanjih funtov) je privlačil dovolj kupcev in Fordu zagotovil, da so prebrodili težave gospodarske krize. V Veliki Britaniji so jih pred drugo svetovno vojno izdelali več kot 150.000.

Kratka Fordova zgodovina v Veliki Britaniji

1903    Uvoz prvih Fordov iz ZDA v Veliko Britanijo.
1904    Ustanovitev prodajnega podjetja za uvoz in prodajo Fordov – Central Motor Car Company of London.
1908    Premiera Forda T na avtomobilski razstavi v Londonu.
1911    Novo podjetje Ford Motor Company (England) začne izdelovati model T v tovarni Trafford Park v Manchestru.
1927    Po 19 letih izdelave (15 milijonov avtomobilov) Ford model T zamenja z modelom A.
1931    Začetek delovanja druge Fordove tovarne v VB v Dagenhamu.
1963    Začetek delovanja tretje tovarne v Halewoodu.
1967    Odprtje Fordovega centra za konstruiranje avtomobilov v Duntonu, Essex.
1988    Začetek delovanja motorne tovarne v Bridgendu, Wales.

bese­di­lo: Tomaž Porekar, foto: tovarna