Malce naivno sem pred dirko mislil, da na vztrajnostni dirki ne bo šlo na polno. Nato pa sem že v prvih krogih dobil nekaj sporočil sodirkačev v obliki rahlih trkov, da se ne šalijo. In šlo je na polno, kot bi bežali za življenje!
Vse skupaj se je začelo s povabilom aktualnega prvaka pokala Twingo Boštjana Avblja, da bi skupaj z njim naredili medijsko ekipo. »Kaj praviš na 4-urno vztrajnostno dirko na hrvaškem Grobniku s pokalnim Renaultom Twingom ekipe Lema Racing?« je bilo vprašanje, ki je takoj dobilo edini moški odgovor: »Da, seveda, takoj!« Nato smo se dogovorili, da bomo sedmo silo zastopali poptevejevec David Stropnik, Playboyeva novinarka Tina Torelli in seveda moja malenkost za Avto magazin. Uganete, koga smo poslali na stezo za kvalifikacije? Seveda, Avblja, ki je kljub težavam z menjalnikom zgolj v nekaj krogih dosegel tretji čas. Spodbudno za doseženi čas in nekaj dela za mehanike, ki so menjalnik pred dirko kar zamenjali.
Nato so se pojavili že prvi izzivi: kako v malem Twingu pritrditi sedež, da bo drobcena Tina dosegla stopalke, 186-centimetrski Boštjan pa preživel brez krčev? Za silo smo si pri Tinci pomagali z dodatnimi oblogami na sedežu, Avbelj pa je moral hočeš nočeš malce potrpeti z volanom med koleni. Toda glede na njegove dosežene čase mislim, da bi bil hiter očitno tudi stlačen v nakupovalnem vozičku.
Zgodba pokalnega Renaulta Twinga ima že dolgo brado, vse pa je nastalo po zaslugi Mirka Marinška. Večina poznavalcev slovenskega dirkanja ga pozna kar po imenu Lema, in prav on je zagrizel v kislo jabolko, ki se mu reče krožno dirkanje. »Hotel sem ponuditi poceni dirkanje, kjer bi se ločilo zrno od pleva. Ker so vsi razredi avtomotošportne organizacije FIA za nas predragi, smo se pri Lema Racingu lotili pokalov. Trenutno imamo v ekipi 12 dirkalnikov Renault Twingo, hkrati pa ponujamo bolj zahtevnim dirkačem tudi pokalne Clie (tako tiste atmosferske kot tudi najnovejše s turbomotorjem, op. a.) in vroče dirkalnike za evropsko prvenstvo, dva Seata Leona TCR,« je bil redkobeseden Lema, čeprav z vsako besedo zadene s kladivom neposredno na žebljiček. Če na dirko pripelje vse dirkalnike, potem pridejo kar s tremi tovornjaki: eden za dostavo Twingov, dva kot prevoz materiala, ki se nato uporabljata tudi kot premična boksa za mehanike. Štirje so redno zaposleni, veliko mladih fantov pa pokličejo po potrebi, saj je neki minimum za FIA ETCC (European Touring Car Cup oziroma evropski pokal na krožnih dirkah) osem mehanikov, pokal Twingo pa so obdelali tudi že s samo petimi. Da je ekipa mednarodna, ne dokazujejo zgolj dirkači (Portugalec Fabio Mota, ki je trenutno odličen sedmi v ETCC, nekdanji prvak na gorskih dirkah Igor Stefanovski ter naš Rado Raspet v Seatih Leonih TCR, v pokalnih Twingih pa se poleg slovenskih dirkačev potijo še Avstrijci, Švicarji, Čehi, Nemci, Italijani in nekateri predstavniki iz nekdanjih jugoslovanskih republik), ampak tudi mehaniki. Zanimiva je zgodba Španca Carlosa Guillena Carrasca, ki je kot 20-letnik odšel v svet. Čeprav je oče premožen, je simpatični mladenič želel uspeti kot mehanik v dirkaški ekipi, in Lema ga je povabil v svoje vrste, čeprav še ni imel pravih izkušenj in tudi ni znal nobenega tujega jezika. Toda kjer je volja, je tudi možnost in mladenič trenutno živi v Sloveniji, kjer se je že naučil angleško – in tudi nekaj slovenskih besed. »Daj, povej, kaj znaš po slovensko,« so ga sotrpini s komolci podrezali v rebra ter se pri tem muzali ter smejali kot otroci, ki so ušpičili neumnost. »Za delo v ekipi moram vedeti tri besede,« je začel po angleško, nato pa nadaljeval po slovensko: »To je kladivo, vezice in ičiban.« Potem pa je nadaljeval, da zase potrebuje 'joške' in 'pič...', če pa mu ne gre, je prava beseda 'ati'. Smeh številnih, ki so se takrat potikali pod ponjavo, je bil nalezljiv, priča pa o zdravih odnosih med fanti. Nato smo v smehu izvedeli še, da je norma spanja čez celoten dirkaški konec tedna 10 ur, saj so nočna popravila prej pravilo kot izjema. Tudi za šefa Mirka alias Lema, da ne bo pomote!
Pokalni Twingo smo predstavili že v letošnji drugi številki, saj sem ga že vozil na krškem dirkališču Raceland. Takrat sem napravil nekaj krogov na mrzlem in vlažnem asfaltu ter ugotovil, da je 870-kilogramski dirkalnik (iz serijskega Twinga so vzeli vse nepotrebne stvari, predvsem notranjo izolacijo, vdelali pa varnostni lok, dirkaški sedež in digitalno dirkaško instrumentno ploščo), ki ima dirkaško podvozje in hrupen izpušni sistem Ragazzon, zelo igriv ter preprost za vožnjo. In da se tajvanske gume Nankang sploh niso ogrele na delovno temperaturo, je bila kriva nizka temperatura, zato je bil zadek (z zadnjim pogonom in motorjem zadaj) precej samosvoj. Preizkušnja na Grobniku pa mi je odprla čisto novo dimenzijo, ki sem jo prej lahko sanjal. Okej, atmosferski motor s slabim litrom delovne prostornine še vedno ponuja samo 80 'konjev', zato se na Grobniku uporabljata zgolj tretja in četrta prestava, toda užitek v vožnji je s skromne dvojke takoj prešel na zavidljivo petico (od petih možnosti). Najprej sem doživel šok: sotrpini v ekipi so mi dodelili vročo žemljico, namreč vožnjo s starta, zato sem se moral že od prve sekunde dirke boriti v neposrednem boju s kar osmimi drugimi brezkompromisnimi dirkači. Nekaj izkušenj s krožnih dirk že imam s pokalom Seicento, čeprav se mi ni sanjalo, da bodo v štiriurni (!) vztrajnostni dirki že v prvih krogih letela naokoli vzvratna ogledala in da marsikatera vrata, blatniki in odbijači ne bodo celi preživeli niti prvih krogov. Zato sem bil v prvih krogih mogoče celo malce preveč previden, zato sta dva dirkača takoj izkoristila priložnost in švignila mimo mene, nato pa sem zagrizel in si eno mesto pridobil nazaj. Presenetila me je lahkotnost vožnje, predvsem pa to, da so gume na pregovorno grobem grobniškem asfaltu zdržale vso dirko brez težav! No, v ekipi so bolj kot ne preventivno zamenjali zadnjo desno gumo, ki je zaradi zadnjega pogona in večinoma levih ovinkov najbolj obremenjena, vendar je dirkalnik deloval kot švicarska ura tudi po nekaj urah razgretega hrvaškega asfalta! In to ves čas počez! Ne morete verjeti, kako uživaških je lahko teh 80 'konjev': vse ovinke drsiš, z volanom popravljaš zadek, ki hoče hitreje okoli ovinka. Kakšen užitek, to ti da mogoče kakšen BMW M ali poskočen Porsche 911, vendar za kakšno ceno? Zato nikar ne podcenjujte majhnih pokalnih dirkalnikov, še manj pa dirk, saj gre na polno in brez milosti. In da je bilo v notranjosti verjetno 60 stopinj Celzija, mi pa odeti kot sibirski medvedi (čelada, podkapa, kombinezon, rokavice itd.), verjetno ni treba posebej izpostavljati. Toda priznam, to je bila moja najljubša savna do zdaj!
S tretjega mesta smo nato padli na peto, čeprav se je Boštjan Avbelj trudil na vso moč popraviti naše, ne bom rekel slabe, ampak prav gotovo ne vrhunske predstave. Vidi se, da nama z Davidom manjka dirkaška kilometrina, Tinca pa je sploh prvič dirkala, zato je njen napredek navdušujoč. 25-letnega Avblja pa verjetno ni treba posebej predstavljati, saj je še vedno aktualni prvak v pokalu Twingo, letos pa vozi močnejšega pokalnega Renaulta Clia in seveda spet vodi, tokrat v svoji skupini v vseevropskem pokalu ESET TWC. Ker je bil njegov oče Marjan Avbelj odličen motokrosist (devetkratni državni prvak, ki je tudi trikrat dosegel točke na SP), je najprej začel z motorjem, nato pa 'pogruntal', da mu avtomobili bolj ležijo. Dokaz njegovega talenta ni samo najhitrejši krog na grobniški dirki (2:06,480), kjer so nastopali tudi dirkači z mednarodnimi izkušnjami v takih serijah, kot je Indy (!), ampak tudi drsenje kot predvoznik na prvem reliju Železniki – s serijskim Mitsubishijem Lancerjem. »Rad bi naredil korak naprej, to pa je ETCC s Seatom Leonom TCR. Taka sezona pa stane od 120 do 140 tisoč evrov, kar je velik zalogaj. Upam, da nam bo uspelo zbrati sponzorje, saj smo dokazali, da znamo in zmoremo,« je dejal Vrhničan. Držimo pesti, saj je res talent!
Če mi še kdo reče, da je 80 'konjev' premalo za dirkaško uživanje, da avtomoto šport ni pravi šport in da se naši fantje sploh ne znajo peljati hitro, bom le zavil z očmi. Tisti, ki je to izustil, nima pojma, saj pravega dirkanja očitno še ni doživel. Na polno od prvega metra in s polnim plinom do cilja. To in posledično dosežen čas sta edini merili, vse drugo je samo nakladanje.
Besedilo: Aljoša Mrak
Foto: Uroš Modlic
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj