Como. Kdor misli, da sta sicer prelepi Bled in njegovo jezero vrhunec lepote med alpskimi dolinicami, se pošteno moti. Evropsko meščanstvo je v svojih najlepših in najplodnejših letih našlo vsak lep kotiček in ga naredilo še lepšega. In tja je s takšnimi ali drugačnimi razlogi pogosto zahajalo.
V Como, starodavno mesto ob istoimenskem jezeru nad Milanom, greste lahko kar tako, na (malo dražji) oddih. Če pa naključno ujamete tudi vsakoletno prireditev, o kateri je beseda, lahko združite prijetno s prijetnim. Sploh če ste pravi ljubitelj avtomobilov.
Pravi ljubitelj? Ja, v tem primeru vas ne smejo zanimati le najnovejši avtomobili ali celo le tisti, ki šele prihajajo na trg. Zanimati vas mora avtomobilska zgodovina; tehnika in dizajn. Kajti Concorso d’Eleganza Villa d’Este je prireditev, na kateri je zbrana za nekaj milijonov evrov vredna pločevina. Če temu sploh lahko tako rečemo.
Že ime pove: gre za tekmovanje v eleganci avtomobilov. Prireditelj, ki od leta 1999 hvaležno sprejema patronat bavarskega Beemveja, na osnovi dobrega poznavanja starih avtomobilov po svetu skrbno prouči in izbere ‘ponudbo’, potem pa povabi omejeno število lastnikov s svojimi avtomobili. Lastniki so na to seveda ponosni in se večinoma z veseljem udeležijo prireditve; pridejo tudi ‘čez veliko lužo’!
In potem so neki konec tedna v aprilu tam vsi ti avtomobili, pretežno izpred druge svetovne vojne, a tudi drugi. Zloščeni, brezhibno pripravljeni, vrhunsko vzdrževani in – kot kaže – tudi precej redno uporabljani. Če je vreme obiskovalcem in prirediteljem naklonjeno, je v soboto na vrtu Ville d’Este in v nedeljo na vrtu Ville Erba kaj videti.
Obiskovalec ima na voljo dve možosti: lahko se na hitro sprehodi okrog zbirke več kot 100 avtomobilov in utrujen sede k zasluženi malici ali pa si za vsak biser svetovne avtomobilske zgodovine vzame nekaj časa, po možnosti najde lastnika in z njim pokramlja, potem pa nekje na tretjini ogleda ugotovi, da je dan minil. Za pravega ljubitelja je tam avtomobilov preprosto preveč.
Ta Concorso ni le druženje lastnikov kar tako; tam je tudi strokovna žirija in seveda občinstvo, ki podeljujeta nagrade v skupaj osmih razredih. Če malce pregledate fotografije, ni težko ugotoviti, da imajo težko delo. Dve stvari sta namreč pomembni: da je tam veliko število zares lepih avtomobilov in da so vsi po vrsti lepši in boljši, kot so bili, ko so po svojem rojstvu prišli iz tovarne. Pa se zdaj odloči!
Verjetno tega druženja že nekaj let ne bi bilo več, če ne bi bilo Beemveja. Ta pa seveda modro izkoristi svojo vlogo: če se izrazim medicinsko, potem lahko zapišem, da zelo higienično pokažejo, kakšna je njihova vloga. Izključno ‘njihova’ je le nova stavba ob starodavni Villi Erba, na posebnem prostoru je še tematska razstava Rollsov in na enem od travnikov sta dva Minija – originalni in novi. Ampak avtomobili, ki so v konkurenci, so vseh znamk, žirija je povsem nevtralna, pa tudi zmagovalci so od vsepovsod. Pošteno.
Sicer pa se obiskovalcu na tekmovanje, ki pravzaprav ni nič drugega kot iskanje najlepšega v nekem razredu, ni treba posebej ozirati. Morda le toliko, da začuti duh preteklosti, ko lastniki eden za drugim, vsi seveda v opravah, primernih času nastanka svojega avtomobila, sedejo vanje, poženejo motorje in jih odpeljejo na ‘špalir’. Takšnih zvokov že desetletja niste slišali. Če ste jih sploh kdaj.
Če bi bilo treba z očmi tele revije izpostaviti nekaj modelov, bi bila to ‘naloga nemogoče’. Kaj izbrati kot kriterij? To niso avtomobili, katerih teste berete na straneh Avto magazina in primerjate litre, centimetre, zvezdice, kilovate . . To so za današnje pojme umetniške tehnične skulpture. Vsako je teba videti v svojem času. Nam se je oko ustavilo na čednem malčku, ki šele z notranjostjo razkriva, da gre pravzaprav za – fička.
Leta 1959 ga je v kupe preoblekel mojster Viotti. Če gremo, kolikor se le da, v preteklost, najdemo na vrtu Ville d’Este Hispano-Suizo H6 iz leta 1919, ki je v konkretnem primeru tudi čisto prvi iz serije in tudi tisti, ki si ga je (novega) privoščil kralj Alfonz XIII. Težko je iti mimo modela Invicta S Type iz leta 1932, ki je bil že na Novi Zelandiji in v Veliki Britaniji, zdaj pa je doma v Monaku.
S svojimi izjemno nizkimi šipami v oči zbode Tatra 80 (1932), ki so jih Čehi izdelali le 32, ali pa vedno zanimivi Cord 812 SC (1937) s pokritima žarometoma in z aerodinamično karoserijo. Če se vsaj za nekaj minut ne bi ustavili pri Bugattiju 57 C (1939), bi si vse življenje očitali. To je ugotovilo tudi občinstvo in ga nagradilo z glavno nagrado Coppa d’Oro Villa d’Este.
Barve japonskih znamk je zastopala le Toyota 2000 GT iz leta 1968, ki dokazuje, da so Japonci nekoč že znali narediti lep, večen avtomobil. Namerno sem pri tem preskočil vse Alfe, Ferrarije in podobne, saj predstavljajo železni repertoar vsake podobne prireditve. Naj raje fotografije govorijo same zase.
Za tiste, ki vseeno radi pokukajo v sedanjost ali celo prihodnost, je organizator pripravil še zbirko nedavno predstavljenih prototipov, ki se zaradi svojega videza, tehnike in ekskluzivnosti uvrščajo med tiste, ki bodo nekoč stali med pravo konkurenco na tem tekmovanju. Med njimi so: Renault Nepta, Maserati GS Zagato, MB Ocean Drive, Jaguar C-XF, Saab Aero X, Toyota FT-HS, Bertone Barchetta.
Kakorkoli že: dva dneva sta za ljubitelja avtomobilov, njihove tehnike in dizajna trikrat premalo. Je pa vsakemu takšnemu ljubitelju lahko žal, če se Concorsa ne udeleži, saj takšne ekskluzivnosti, takšne pestrosti, takšne kakovosti restavracije in še česa ni lahko dobiti na enem mestu. Pa naj to vzame kot tekmo za ugled petičnih lastnikov ali kot njihovo dobro voljo, da tudi drugi okusijo del bogate avtomobilske zgodovine.
Besedilo in foto: Vinko Kernc
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol