Velike mačke in avtomobilska industrija hodijo z roko v roki že od vsega začetka. Jaguar je tradicionalna blagovna znamka, v ponudbi drugih proizvajalcev pa se vedno najde tudi kaj z mačjimi geni.
Bilo je sredi devetdesetih, ko sem prvič videl prelestno nemško plavalko, kako se s Tigro potopi v vodo in se tako izogne gneči velemesta. Takrat sem si mislil, da avtomobili, poimenovani po velikih mačkah, z vodo nimajo ničesar skupnega. Avtomobili in nekateri temeljni gradniki našega sveta pač ne gredo skupaj.
Potem sem po mnogo letih sedel v Fordovo Pumo. Velika mačka par excellence. In naredil prav to. Povezal sem avtomobil in enega temeljnih gradnikov našega sveta. Avto sem zapeljal med kamenje.
Pogled z drevesa
Ideja je zažarela, čim sem jo zagledal na tistem dvorišču, natrpanem s Fordovimi avtomobili. Tam so bili mogočen Raptor, zajeten Transit in neponovljivi Mustang, a Puma je skočila v ospredje. Ne bom vam lagal: bila je barva.
Barva za prave moške ni pomemben dejavnik, ko ocenjujemo, posedujemo ali se odločamo o nakupu avtomobila. Stereotipno je to domena nežnejšega spola. Nas pri avtomobilu zanimajo druge stvari – tiste bolj možate. A sem na tistem parkirišču brez zavor poženščeno vzkliknil: »Kako lepa barva!«
Barva se imenuje Vivid Ruby in je dala ime celotnemu avtomobilu oziroma tukaj predstavljeni izpeljanki Fordove Pume. Se pravi, »Vivid Ruby Edition«. Barva 'živahnega rubina'.
Barve so na oni strani avtomobilskega vesolja, se pravi tam, kjer avtomobile načrtujejo in izdelujejo, izjemno pomemben dejavnik; o njih razmišljajo vsaj tako intenzivno kot o agregatih. In pri Vivid Ruby so močno nagubali čelo. Že pred tem so Pume imele barvo, ki so jo imenovali Hot Magenta. Zaradi uspeha pri kupcih so se to barvno izpeljanko odločili še nadgraditi. S pomočjo čarobnega prahu in visoke tehnologije so dodali barvi globok, temen lesk, ki pa svetlo zasije, ko na avtomobil posije naša lokalna zvezda. Puma, ta sicer pohleven križanec, je zasijala na novo. In me presunila, ko je skočila nad preostale Forde, parkirane na uvoznikovem parkirišču.
Nisem poklicni estet, a nekaj osnov mi je jasnih in navdih je prišel v trenutku. Puma mora nazaj v divjino. Med trnje, drevje, suhe trave. Mora nekam, kjer se bo njena podoba jasno ločila od okolice, kjer bo njena barva blestela v naravi. Poklopilo se je v trenutku. Kraški rob. Med belilo kraškega kamna odpeljem kot teran rubinasto lepotico. Na jarko jesensko sonce, ki sveti nizko, ko se v daljavi blešči modri disk Jadranskega morja.
Pumo postavim na vozni pas. Tempomat je radarski, menjalnik je samodejni. Puma se samodejno drži voznega pasu. Stransko ogledalo me opozarja na ambiciozne dirkače slovenskih avtocest. A o vsem tem malo pozneje. Kajti na avtocesti se s pomočjo Pumine povezljivosti in čudežem umetne inteligence potopim v zgodovino Pum pri Fordu.
Avtomobilska zgodovina je zanimiva. Če se komu še ljubi poglabljati vanjo. Na prvo žogo tudi malo manj uvedeni v Fordovo preteklost povedo, da je prva generacija Pume ugledala svetlobo avtomobilskih salonov leta 1997 z majhnim športnim avtomobilčkom, ki globalno ni pustil prevelikega vtisa. A Pume so bile (skoraj) tudi že prej. Ford Escord RS 2000 – mokre sanje mladeničev vseh generacij, ki naj bi se originalno imenoval »Puma«, da bi kupci ta polnokrvni dirkaški stroj lahko ločili od konfekcije. Vmes pa so kot »Pumo« pri Fordu poznali tudi družino priljubljenih agregatov duratorq (HDi).
A prava, polnokrvna, uspešna Puma se je rodila leta 2019. Končno vredna svojega imena.
V puščavi in goščavi
Z Vivid Ruby prispeva na Kras. Bolje rečeno na kraški rob. Na pozabljeno, malo znano pokrajino, kjer pravih prometnic skorajda ni in kjer se še vedno da izgubiti; kjer je stičišče celine in obale in kjer se strme grape menjavajo z vrtačami in polji kraškega sveta. Puma blesti. Dobesedno. Rdeče žari, kar daje nenavaden kontrast s črno, ki je na strehi in v še nekaterih elementih karoserije. Puma je križanec, in ker je ta razred z nami že tako dolgo, smo skoraj pozabili, kaj to pomeni. Zame pomeni, da jo lahko brez slabe vesti poženem na makadam. Ki je v krajih okoli Kozine razbrazdan in se večkrat spremeni v kolovoz, nevozen za običajne avtomobile. A puma je avtomobilski križanec in je divja mačka. Ob tem pa ima še samodejni menjalnik.
Vivid Ruby ni zgolj barva. Je, kot se reče v avtomobilskem poslu – paket opreme. Latovščina morda ni najbolj ustrezna, saj gre za avtomobil, ki je na neki način izložbeno okno. Vse, kar pri Fordu vedo; vse, kar zmorejo postaviti na cesto, vsa njihova čustva in filozofijo avtomobilskega oblikovanja, vso vizijo mobilnosti – so zapakirali v Pumo. Če se strinjamo, da je Vivid Ruby »paket«.
Od bistva k posameznemu
Motor, agregat, je trivaljni litrski EcoBoost. Motor, ki mu je bilo usojeno postati legenda. Teče kot mehka pesem, ko avtomobil poganja skozi borov gozdiček. Morda pretirano, a zdi se, kot bi se Kosovel, pesnik Krasa, skril med te tri valje in njegovi ritmi odzvanjajo v prazno krajino. Nobenih tresljajev, nobenega odvečnega glasu, in če kaj, je potentnost motorja spretno zakrita.
Ne pozabimo. Iz litra prostornine zna agregat iztisniti 114 kilovatov. Ogromno. Ampak zgolj z bencinskim agregatom si, v teh okoljsko občutljivih časih, ne bi upal v naravo – tja proti vrhu Kokoši, ki je vzpetina na sami meji med Italijo in Slovenijo. Ruby (kot avto ljubeče poimenujem po nekaj urah druženja) pomaga elektrika. Energija, nastala pri zaviranju, se shranjuje v 48-voltni litij-ionski bateriji, ki posledično pomaga klasičnemu agregatu.
Tehnologijo poznamo kot »blagi hibrid« in v grobem deluje tako, da je zaganjalnik hkrati generator, majhen elektromotor pa nato bencinskemu pogonu doda nekaj navora. Odvisno od vrtljajev, a od 20 do 50 njutonmetrov navora prispeva elektrika. Sliši se skromno, pa ni. Med samo vožnjo jo čutiš med odločnejšim pospeševanjem, pozneje pa na bencinski črpalki, saj blagi hibrid prispeva k občutnemu zmanjšanju porabe goriva.
Menjalnik. Dobri dve leti sta minili, odkar je Puma dobila samodejni menjalnik. Dve sklopki, sedem stopenj. Svilnato mehko deluje v povezavi z agregatom. A kar navduši in je več kot potrebno: DCT-menjalnik lahko deluje v petih različnih režimih vožnje in v nekem trenutku se gozdna cesta spremeni v resnični kolovoz. Globok jarek, kamniti zid na levi, trnje na desni. Fotograf Uroš zaukaže: »Stop!« in avto obvisi na strmi vesini. Uroš škloca, sam pa menjalnik premaknem v režim Trail. Kar lahko mirno poslovenim kot 'kolovoz'.
Ko je foto seanse konec, speljem – in pričakujem, kako bo kamenje brizgnilo izpod koles. Pa se ne zgodi nič podobnega. Kolesi se sporazumeta med seboj, povprašata še agregat in ves navor se zdravo prenese na rdečo kraško zemljo. In potem, ko se cesta odpre in je je delček celo asfaltiran, pretaknem v Sport.
Puma plane nad plen in takoj pogrešam obvolanska ušesa za pretikanje; v nekaterih izvedbah jih Puma ima, a Ruby je sofisticirana dama. Nobenega pretiravanja, prosim! Podvozje je po »fordovsko« popolno. V njegovih elementih z nostalgijo zaznam odmeve vseh tistih Fiest, ki sem jih imel v življenju priložnost voziti. Natančno, odločno, brez omahovanja; le nos je pri Pumi težji in nagibanja je nekaj več, kot so to znale iskre Fieste moje mladosti.
A Puma je križanec in za ta rod je njena lega na cesti na sami meji popolnosti. Pa še to – kot je slišati od dobro obveščenih: Puma z bolj športnim vzmetenjem in motorjem je hitro in lahko uresničljiva želja. Sicer gre za izpeljanko ST, najbolj mogočna Puma pa lovi svoj plen na svetovnem prvenstvu v reliju.
Fizionomija velike mačke
Z Urošem voziva skozi srčiko kraškega roba. Izgubljena v trikotniku Kozina, Vrhpolje, Kastelec. Pokrajina se kot akvarel riše na Puminih steklenih površinah. Avto je z njo zlit, a hkrati ločen od okolice; v kabini vladajo tišina, spokoj in urejenost. Del zunanjosti so snovalci prekopirali v notranjost. Te mehke linije, zajete v globoko črnino. In potem ekran oziroma dva.
Mogočna zaslona, na katerih v modrini dobivam potrebne podatke za vožnjo. Voznikovo okolje je po večini digitalizirano, ob tem pa so inženirji prisluhnili – ali zdravemu razumu ali pa seniorski populaciji – in dodali še nekaj klasične analognosti. Beri: gumbov in stikal. Digitalizacija se nikoli ne neha, to smo se do sedaj pa že naučili.
Komaj obvladam vsa povezovanja in komaj si zapomnim vse podatke, ko zagledam svoj telefon, kako se dobrodušno reži na blazinici, ki ga brezžično polni z elektriko. Senzorji in kamere okoli avtomobila mi onemogočajo, da bi »žlahtno kovino« podrsal ob kakšno skalo ali vsaj stoletni borovec, a to je le delček digitalnih čudes, ki se skrivajo v Pumi. Tokrat smo šli še korak dlje.
FordPass Connect je tehnologija, ki z ustrezno aplikacijo na pametnih napravah omogoča upravljanje z nekaterimi funkcijami vozila na daljavo. Lahko ga zaklenem, zaženem ali, oddaljen od avtomobila, preberem nekatere vitalne podatke vozila, kot je recimo količina goriva. A kot rečeno, digitalizacijo je treba živeti, o njej brati in pisati se zdi premalo.
Skoraj bi pozabil: na Krasu sem z Ruby po večdnevnem dežju. Čeprav je sončen, za jesen topel dan, so povsod luže in rdeča, lepljiva prst moje obuvalo spremeni v kupček blata. Sicer žlahtnega, kraškega blata, a vseeno blata. V prestolnici me popoldan čaka bolj kot ne protokolarna obveznost in vsled tega imam pripravljene nobel šolenčke.
Ampak kam s pošvedranimi, blatnimi teniskami? Puma pozna domiselno rešitev. Pod dnom prtljažnega prostora je nekakšna votlina. Pravijo ji Ford MegaBox, a za kunštnim imenom se skriva precej inovativen poglobljen prtljažni prostor, ki pogoltne vsako svinjarijo, ki se vam prilepi na čevlje. Končno … Ker vsi bi prodajali prostočasne avtomobile, nihče pa ne pomisli, da je večina prostočasja v naravi umazanega. MegaBox ima na dnu čepek oziroma zamašek. Odstranim ga ter umazanijo enostavno izperem z vodo. Nato Pumo (no, MegaBox) zamašim. Palec gor.
Lepo se imava z Ruby teh nekaj dni. Po vsaki malo večji avanturi jo peljem v pralnico. Vedno znova hočem gledati to globoko rdečino. Rdeče vino in beli kamen. Potem se Ruby vrne domov in mi ob slovesu šepne kot prava dama: »Mogoče pa še kdaj …«
Dobrih šest litrov bo kar dobra mera
Pumo sem odpeljal še globlje na jug, kjer je v zaledju dalmatinskega mesta Vodice suhozidna gradnja še vedno živa. Puma gre rada na jug. In to stori hitro, predvsem pa varčno. Malo nad šest litrov znaša poraba goriva, in sklepam, da je hibridna tehnologija zaslužna za velik del tega odličnega povprečja.
Na obsežnem področju zaledja Vodic so z usklajeno akcijo revitalizacije oljčnih nasadov in obnove suhozidnih struktur pridobili kulturno krajino, ki ji, vsaj po našem vedenju, ni para v nam bližnjem delu mediteranskega prostora. Kilometri kraških zidov, ki so ponekod speljani kot celi labirinti in popotniku pogosto segajo preko glave, tvorijo magično turistično izkušnjo.
Tamkajšnji prizadevni turistični delavci so uredili na stotine kilometrov kolesarskih poti, ki na nevsiljiv način obiskovalcu približajo kamen in njegovo tradicionalno rabo. Del teh poti – seveda zgolj tam, kjer je dovoljeno – sem prevozil tudi s Ford Pumo Vivid Ruby Edition.
Umetelnost suhozida in zgibanja pločevine
Kot je Ford Puma presežek pri oblikovanju kovine, so suhi kraški zidovi presežek pri oblikovanju kamna. Oboje je stara, cenjena umetnost, ki zahteva ogromno izkušenj in znanja. Kras je bil prepreden s temi kamnitimi strukturami, ki so zahtevale vztrajne mojstre. Zidovi, ograje, razmejitve, celo stavbe so bile narejene le iz kamna. Brez veziva, zgolj s poznavanjem umetnosti suhozidne gradnje so te kamnite strukture oblikovale in zaznamovale kulturno krajino Krasa. Veščina se je najbolj kazala pri postavljanju kamnitih zidov in predvsem v gradnji kamnitih pastirskih hiš.
Novi časi so prinesli zanemarjanje tradicije gradnje in postopno zaraščanje teh struktur. Danes jih je treba iskati s povečevalnim steklom. Skrite so na gmajnah, ki jih prerašča in počasi uničuje vegetacija; brez skrbnih rok, ki bi jih spomladi obnavljale, postajajo žrtev zim in drugih vremenskih vplivov. K sreči so se pred desetletjem posamezniki odločili zidovom stopiti v bran.
Z delavnicami, delovnimi akcijami in tečaji ter ustrezno literaturo so pričeli širiti zavest o tem enkratnem fenomenu. Ljudje so se odzvali. Najprej domačini, kmalu pa tudi številni prostovoljci, ki so pričeli v obnavljanju kraških zidov in drugih kamnitih struktur čutiti prostor ter svojo odgovornost do te tradicije.
Tako se na našem Krasu kamnite strukture počasi vračajo, čeprav jih je velika večina, kot smo se prepričali na izletu s Pumo, še vedno v klavrnem stanju. A formalno priznanje revitalizacije in upanje na svetlejšo prihodnost je leta 2018 pomenil vpis veščine postavljanja kraške suhozidne gradnje na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.
Preberite še: Ta avto je premočan tudi za trikratnega svetovnega prvaka formule ena
BONUS VIDEO: Avto magazinove avtomobilske ‘nagrade’ 2023!