Letos je goodwoodski festival hitrosti postal polnoleten tudi po ameriških merilih, saj se je avtomobilska smetana zbrala že triindvajsetič.
Verjamem, da ste si vsi, ki festival poznate, že ogledali številne posnetke, ne nazadnje se večina festivala prenaša tudi na spletnem kanalu Youtube. Za vse druge pa naj obnovimo, kaj je in zakaj je sploh nastala ena najbolj nenavadnih, a tudi najbolj zanimivih avtomobilskih prireditev.
Na jugu Anglije, v bližini kraja Goodwood, ima svoje posestvo (v pravem pomenu besede!) baron s polnim plemiškim imenom Charles Gordon-Lenox, Earl of March and Kinara. Eden njegovih številnih hobijev so tudi avtomobili, in ko je v zgodnjih devetdesetih letih hotel na bližnjem dirkališču organizirati nekakšno srečanje hitrih avtomobilov, so ga vrli angleški uradniki gladko zavrnili. A z baronom se seveda ne gre šaliti, čeprav se pretirano ni razburjal. Enostavno je rekel prav, ga bom pa organiziral pri sebi doma. Roko na srce, njegovo posestvo je veliko večje kot goodwoodsko dirkališče z vso svojo okolico in kot nalašč primerno za takšno prireditev. Ob čudovitih zgradbah, kjer se v času festivala vrstijo številne gala prireditve (na večerjah je obvezen smoking, obleka ni dovolj), skozi posestvo poteka tudi rahlo vijugasta in dvigajoča se cesta. V začetku je baron nameraval prirejati zgolj dirke starodobnikov, a je bil dogodek odlično sprejet ne samo pri gledalcih, ampak tudi pri avtomobilskih znamkah, ki so hitro doumele, da bi bil lahko takšen dogodek odlična priložnost za razkritje kakšnega novega modela. Ženevski salon je v začetku marca, frankfurtski oziroma pariški pa konec septembra. Vmes pa goodwoodski festival hitrosti. Datum prireditve ni stalen, saj baron s festivalom ne želi hoditi v zelje formuli 1 in vztrajnostni dirki v LeMansu, ki je na sporedu tik pred tem festivalom. Zato raje na svojo prireditev povabi nastopajoče in še posebej zmagovalce, tudi letos se je v Goodwood skoraj neposredno iz LeMansa pripeljal zmagoviti Porsche 919 Hybrid.
Tako zdaj na baronovem posestvu v času festivala številne avtomobilske znamke postavijo šotore oziroma že kar ogromne razstavne prostore, kjer obiskovalcem predstavljajo svoje novosti. Tiste bolj počasne in okorne stojijo na razstavnih prostorih, hitre in glasne pa se predstavijo na dirkaški stezi.
Na njej se, kot rečeno, že dolgo ne vozijo samo starodobniki, ampak poleg njih tudi vse, kar je hitrega in glasnega. Avtomobilov (in motorjev) je toliko, da so razporejeni v več kot 20 različnih razredov, gledalcem pa se v točno določenem vrstnem redu predstavijo nekajkrat v treh dneh. Celoten dogodek in dirka sama ni zanimiva zgolj za avtomobilske tovarne, na njej se radi prikažejo (in pokažejo) tudi znane osebnosti in dirkači. Če jih potem posadijo še v atraktivne in hitre avtomobile, je to za gledalce seveda dobitna kombinacija. Sploh, ker je vožnja mimo gledalcev tudi dirka, na kateri se meri čas vožnje. A ne vsem! Že na prvi prireditvi leta 1993 se je na motociklu smrtno ponesrečil Chas Guy in že takrat so se odločili, da se motoristom ne bo merilo časa. Naslednjo odločitev so sprejeli v začetku tega tisočletja. Leta 1999 je namreč Nick Heidfeld z McLarnom MP4/13 postavil najhitrejši čas 41,6 sekunde s povprečno hitrostjo več kot 160 kilometrov na uro. Zaradi varnosti (navsezadnje gledalce od testne proge ločijo zgolj bale sena) in vse hitrejših bolidov formule 1 (ja, takrat so to še bili pravi dirkalniki) so se organizatorji odločili, da tudi njim ne bodo več merili časa, in jim naložili, naj bodo raje bolj atraktivni kot hitri. Tako kot reli vozniki, ki so jim ob glavni progi že pred leti zgradili gozdno reli stezo, na kateri lahko predstavijo zmogljivosti reli specialk.
Vsako leto (od leta 1997) eno avtomobilsko znamko doleti posebna čast, da je lahko neke vrste sponzor dogodka, v zameno pa ji priznani oblikovalec Gerry Judah nameni posebno skulpturo, ki krasi osrednji del prizorišča. Letošnja Mazdina je bila veličastna ‒ v nebo se je dvigovala 36 metrov visoka jeklena konstrukcija, težka 120 ton, na vrhu pa sta kraljevala dva dirkalnika: legendarna zmagovalka LeMansa Mazda 787B in Mazda LM55 Vision Gran Turismo, študija, narejena za najbolj znano avtomobilsko igrico Gran Turismo.
Od petka do nedelje so se gledalcem med drugimi predstavili Rene Arnoux, Ken Block, Jenson Button, Felipe Massa, Kris Meeke, Jean Ragnotti, Kimi Raikkonen, Nico Rosberg, Casey Stoner in številni drugi.
Po 'hribu' se je zapeljal tudi upokojeni britanski dirkač Stirling Moss, eden najboljših dirkačev, ki je bil znan tudi po svojem znamenitem reku: »Bolje častno izgubiti v britanskem dirkalniku, kot zmagati v tujem.«
Verjetno pa je največ pozornosti požel Valentino Rossi, ki se je po progi najprej zapeljal s svojo Yamaho YZR-M1 iz prvenstva MotoGP, obarvano v posebne barve ob 60-letnici Yamahinega obstoja. Nato se je po progi zapeljal še trikrat, in sicer z legendarno zmagovalko LeMansa iz leta 1991 Mazdo 787B, reli dirkalnikom Lancio Delto S4 skupine B in Porschejem 962C, ki ga je svoj čas vozil Jacky Ickx.
Vsem se boj s progo ni izšel.
Najhitrejši čas (44,91 s) je v posebnem tekmovanju Festival of Speed Sunday Shootout na nekaj več kot 1.800 metrov dolgi progi s 769-'konjsko' Subaru Imprezo dosegel Britanec Olly Clark, sin štirikratnega britanskega reli prvaka Rogerja Clarka.
Na bližnjem dirkališču v Goodwoodu smo preizkusili tudi novo Mazdo MX-5, o kateri podrobneje pišemo na naslednjih straneh tokratnega Avto magazina.
Med novimi avtomobili so pred gledalci prvič zablesteli tudi Ford Focus RS, Aston Martin Vulcan, Lexus GS-F, Ferrari 488 GTB, Mazda MX-5, McLaren P1 GTR, Ferrari LaFerrari FXXK, Audi R8, Honda Civic Type R in številni drugi.
Svetovno znani kaskader Terry Grant je sedel za volan Nissana Juka RS in progo premagal v rekordnem času dveh minut in 10 sekund. Se vam čas ne zdi nič posebnega? Seveda, progo je prevozil po dveh kolesih!
Besedilo: Sebastjan Plevnjak, Foto: Sebastjan Plevnjak in FOS
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj