Ne le da smo se udeležili tradicionalnega zborovanja ljubiteljev znamke Jeep, rečemo lahko, da smo tudi precej aktivno sodelovali na njem.
Američani radi občudujejo bogato evropsko zgodovino, mi, zlobe, pa se dostikrat pošalimo na račun njihovih poznih začetkov napredne civilizacije. A za avtomobilske znamke ne moremo trditi enako in jim moramo priznati ogromen doprinos k temu, kar imamo danes. Ni naključje, da je bilo letošnje zborovanje ljubiteljev znamke Jeep prav 5. junija. Svoboda kot beseda, ki venomer spremlja duh znake Jeep, ima ozadje še v časih, ko je hrepenenje po svobodi imelo drugačen pomen, kot ga ima danes, ko si želimo le več prostega časa in športnih aktivnosti. 5. junija je namreč na ceste (no, pravzaprav v transportne škatle, nato v letala in zatem s padalom na bojišče) zapeljal prvi Jeep Willys MA. Takrat s predvsem vojaško naravnanimi nalogami, danes, 75 let in 18 milijonov izdelanih Jeepov po tem, pa ta znamka združuje ljubitelje, navdušence, kupce, konec koncev pa tudi avtomobilske koncerne z različnih koncev sveta.
Na letošnji Jeep Camp, 15. po vrsti, smo se odpravili v Barcelono. Slutili smo, da dogajanje ne bo v tem obljudenem in turistično prežvečenem mestu. Jasno, tam smo le pobrali rumenega Wranglerja ter se z njim zapeljali do Basselle, ki leži v vznožju španskega dela Pirenejev. 150 avtocestnih kilometrov se z Wranglerjem vleče kot žvečilni pri 40 stopinjah Celzija, nadaljevanje pa je bilo precej bolj obetavno. Po odmoru za kosilo nam je bilo rečeno, da navigacijskih sistemov ne bomo potrebovali. Ne zato, da bi dogodek naredili bolj zanimiv, temveč zato, ker ceste preprosto niso bile vrisane vanj. Treba je bilo slediti tablam, ki so nas prek sicer utrjenih makadamskih poti peljale na enega izmed gorskih prelazov, kjer kolesarski navdušenci pozdravijo karavano na slovitem Tour de France. Tehnično nezahtevna, a panoramsko precej posrečena vožnja. Slutili smo, da je to le ogrevanje pred jutrišnjim dnem. Sledil je sestop, ki je vključeval tudi prečkanje reke, zaradi rahlega dežja tisti dan malce narasle. Čeprav so organizatorji svetovali izogibanje temu delu trase, z novinarskim kolegom niti podvomila nisva, da najin Wrangler ne bo kos nalogi. Jasno, ne le da sva prečkala reko, celo večkrat sva ga zapodila skozi, da bi ja dobila lepo fotografijo.
Na tistem bolj formalnem delu srečanja, ki je sledil, so nam podali nekaj informacij o ozadju tega dogodka. Organizacija ljubiteljev znamke Jeep v Evropi vse od leta ? prireja zborovanje navdušencev nad to znamko, nekako po zgledu ameriških kolegov, ki tovrstno tradicijo gojijo vse od leta 1953, ko so v gorovjih Sierre Nevade organizirali prvo srečanje. Letošnjega dogodka se je udeležilo več kot 2.500 ljubiteljev, ki so s seboj pripeljali več kot 400 vozil. Lahko smo videli vse, kar je pisalo zgodovino znamke Jeep, pa tudi njihov pogled v prihodnost.
Oranžni Renegade, ki nas je naslednje jutro čakal pred hotelom, ni nakazoval na to, da bo tisti dan vozniško bolj naporen od prejšnjega. A ni bilo tako. Papirnati zemljevid je le nakazoval pot čez hrib, ni pa odkrival, kakšna podlaga nas čaka. Sprva je kazalo na le malce bolj zanemarjen makadamski odsek, a se je pozneje cesta spremenila v kozjo stezico, ki je zahtevala vklop 4-kolesnega pogona z reduktorjem. Še zmeraj pa to ni bilo nič takega, da ne bi celotna karavana Jeepov z vsemi modeli iz flote mogla priti do vrha. Nagrada: čudovit razgled in občutek zmagoslavja, čeprav je vse težaško delo opravil Jeep.
Besedilo Saša Kapetanovič
Foto tovarna