Ker Lema Racing veliko gostuje v Španiji in Italiji ter ima v ekipi tudi nekaj "latinskih ljubimcev", pri Lemi dirkačem rečejo piloti. Prav, pa naj bodo piloti, meni je všeč, je pa res, da je "paradni konj" ekipe, če citiram Mirka Marinška, hitri blondinec z Vrhnike.
Lanskoletni državni prvak v krožnih dirkah ter zmagovalec pokala ESET-V4 TWC že v svoji krstni sezoni, je letos v okviru istega pokala presedel v Renault Clio Cup IV in slavil že na svoji prvi dirki. Formula Prišel, odpeljal, zmagal se za 26-letnega Vrhničana sicer ni izšla na njegovih prvih dveh dirkah prvenstva ETTC v Imoli, a se je domov vrnil s šestim in devetim mestom ter še večjo lakoto. Kakorkoli, led je prebit in nadarjeni dirkač, ki letošnje praznike preživlja v delavnici Leme Racing v Kamniku, kjer ekipa za nove bitke kalibra ETTC pripravlja Mercedes A 45 AMG, brez težav prizna, da sanja velike sanje.
Zakaj dirkanje in ne kaj drugega?
Malo zaradi genov, ati Marjan je bil večkratni državni prvak v motokrosu, nekaj pa sem verjetno prinesel s sabo na svet. Bencin sem dihal od mladih nog in cela družina je živela za dirkanje. Ko sem bil star štiri leta, se je očetova kariera končala s hudo poškodbo, zlomil si je obe roki in ključnico. Obuval sem mu nogavice, a njegov gips me ni prestrašil. Z bratom sva se z BMX-i preganjala po Vrhniki, si obtolkla kolena in tekmovala med sabo. Adrenalin je zagotovo del paketa, a ne gre samo za to. Dirkanje te prisili, da daš vse od sebe, dobesedno vse, ko je v igri štoparica, pa maske padejo. Si ali nisi, srednje poti ni in s tem smo dirkači najverjetne zasvojeni.
Se vznemirjenost z izkušnjami in prepeljanimi kilometri poleže ali celo okrepi?
Prej drugo. Ko si na gridu, se vedno počutiš kot na svoji prvi dirki. Ko pade rampa, če uporabim motokrosistični žargon, je tako napeto, da bi lahko rezal zrak. Šele po nekaj ovinkih se sprostiš, prepustiš toku in začneš - uživati. Pozabiš bremena. Pozabiš lepe stvari. Vidiš samo še progo, koncentracija je na vrhuncu. Že pri pokalnem Cliu visoke hitrosti ne odpuščajo napak, kaj šele, ko sediš v Seatu. Zato obstaja nepisano pravilo: nikoli ne pojdi na progo obremenjen. Naučiti se moraš osebne stvari dati na stran. Če tega ne znaš, rezultata ni. Je bolje in ceneje, če greš na pivo, namesto da frustracije sproščaš na progi.
Pivo stane tri evre, dirka pa ... ?
Če nisi milijonarjev sin, je to kruta igra. Dirkanje je drag šport, te sanje stanejo in ko si na začetku, za vse skrbiš sam. Ne hodiš le v fitnes, hodiš tudi od vrat do vrat, prepričuješ ljudi, da bi vložili vate, in upaš, da bodo začutili tvoj potencial. Vložki so zelo veliki in zelo hitro jih lahko tudi zapraviš.
Že v svoji prvi sezoni si bil uspešen pri vsem, česar si se lotil. Dirkaški geni ne bi bili dovolj ...
Mislim, da je skrivnost mojega uspeha moja predanost. Analitičen pristop. Preudarnost. Na progi moraš biti sposoben najti nekaj več od sodirkačev in mislim, da to sposobnost imam. Včasih je to boljša linija, včasih boljša tehnika, včasih tudi večja previdnost.
Kako ti pri vožnji na štirih kolesih pomaga tvoje motokrosistično znanje?
Ker je z avtomobilom nemogoče vse natrenirati, se še vedno pogosto usedem na motor. To znanje je pomembno za samo izbiro linij, motokrosist ima izjemen občutek za drsenje, zna prebrati podlago in še bi lahko našteval. Motokros je veliko težja disciplina od krožnik dirk, zato lahko mirno rečem, da je Gajser fenomen! In če se dotaknem še fantov iz Moto GP ... Zakaj trenirajo motokros oziroma "dirt track"? Zaradi občutka za limit. Neko splošno pravilo je, da če na krožnih dirkah preveč drsiš, veliko izgubiš na hitrosti, a če znaš to drsenje obvladovati, si lahko še hitrejši.
Kako treniraš izven dirkaških stez?
Najbolj mi pomaga tek. Dirkač potrebuje kondicijo, ne toliko golo fizično moč. Za krožne dirke potrebuješ vzdržjivost in močan vrat, saj nate v ovinkih delujejo zelo velike sile.
Kako sprejemaš tveganje?
Strah je nujno zlo. Sproti ga moraš premagovati in ga nikoli ne podcenjevati. Težave nastanejo, če se z njim ne moreš soočiti. Strah te ohromi, dirkanje po pisti pa zahteva hipne odločitve. Če si neodločen, se v krogu ali dveh posloviš od zmage. Bolj ko gre dirka proti koncu, več je tveganja. V zadnjih ovinkih gre na življenje ali smrt, zato se dirkalniki na pit praviloma ne vrnejo celi.
Če si dovoliš malo sanjanja - kakšen je tvoj cilj v dirkanju?
Sanjam velike sanje, zato upam na svetovni poligon. Vsak dirkač, ki ugotovi, da bi v dobrih pogojih lahko dosegel vrhunski rezultat, sanja o največjih dirkah. Seveda se v prihodnosti vidim v prvenstvu WTCC.
Kateri je najboljši dirkač na svetu?
Sebastian Loeb. Brez dvoma, Hladen kot špricer, vedno izjemen.
Za konec:
Boštjan Avbelj ima tudi glavne zasluge za to, da sva skupaj s kolegom Aljošo Mrakom odpeljala dirko pokala Twingo. Mogoče se sliši nekoliko božično, a kar sem storila jaz, lahko (še lažje) tudi vi. O preprostem dejstvu, da je vožnja z dirkalnikom veliko dostopnejša, kot si morda mislite, pa več v naslednjem Playboyu. Namig za najbolj nestrpne: kliknite na www.lema.si in za las ujemite novoletni popust!
Tekst: Tina Torelli
Fotografije: Domen Hrovatin, Uroš Modlic
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj