Slovenski avto leta 2017: kako smo glasovali

Dušan Lukič

Peugeot 3008 ponuja najboljšo kombinacijo tehnike, oblike, prostornosti in cene. Navduši, ker so digitalni merilniki na voljo že v nižjih opremah, paleta asistenčnih sistemov pa je dovolj bogata. Peugeot je vendarle spet naredil avto, ki opazno odstopa od tega, kar je sicer na voljo na trgu. Alfa Giulia je sicer res izjemno pomembna za Alfo, a manj pomembna za slovenski trg, saj gre vendarle za avto, ki je cenovno pozicioniran v premijski razred, ob tem pa mu manjka nekaj ’sladkorčkov’, ki jih ponujajo drugi finalisti. S stališča povsem vsakdanjega kupca so Alfini plusi (lega na cesti, volan in podobno) manj pomembni, bolj pa štejejo področja, kjer je Giulia nekoliko prešibka. Tiguan je sicer zelo dober avto, a v primerjavi s 3008 klone pri razmerju med ceno in opremo. Večina tistega, kar pri avtu sicer navduši, je namreč na voljo le pri višjih stopnjah opreme oziroma za doplačilo, takrat pa Tiguana postane predrag, da bi se lahko potegoval za sam vrh. Megane je izdal predvsem infozabavni sistem R-Link, ki ima odlično idejo in zasnovo, a slabo izvedbo, pa tudi digitalni merilniki bi lahko bili bolj prilagodljivi. In Kia? V resnici jo od ostalih dveh križancev v finalu loči predvsem to, da deluje (kljub nič nižji ceni) malce nedodelano, kot da so pri Kii malce pozabili na fine podrobnosti. In letos so, roko na srce, odločale predvsem te. Slabih avtomobilov namreč v finalu izbora za Slovenski avto leta 207 pač ni.

Sebastjan Plevnjak

Letos so se v finale uvrstili avtomobili, ki si ga nedvomno zaslužijo. A podrobnejši pogled na seznam finalistov razkrije, da so na njem kar trije križanci, kar potrjuje njihovo priljubljenost. Posledično ne čudi, da je bil moj osebni zmagovalec eden od njih. A Peugeot 3008 to ni bil naključno, saj me avto že od prvega snidenja vedno znova prepriča, kako dober izdelek je. Sploh, če ga primerjamo z njegovim predhodnikom, je oblikovni in tehnično preskok neverjeten. Podobno je z Renaultovim Meganom. Všečen avtomobil, v katerem se voznik dobro počuti, navduši s cenovno dostopnostjo, vendar mu za zmagoslavje manjka odzivnejši in preprostejši osrednji zaslon. Velikost pač ni vse. Po emocionalni plati je nedvomno zmagovalka Giulia. Lahkotna vožnja, italijanski šarm, a germanska cena. In slednje gre skupaj zgolj z brezpogojno kvaliteto, ki pa je Giulia (še) ne nudi. Lahko tudi zaradi poporodnih krčev, kar pomeni, da se že kmalu lahko le še izboljša. Zadnja dva sta morda v senci zmagovalca. A na vrhu je lahko samo en in to ne pomeni, da sta avtomobila slaba. A če že moramo iskati minuse zaradi vrstnega reda, lahko zamerimo Tiguanu skromno oblikovno prenovo in zasoljeno ceno bolje opremljenih različic. Sportage se sicer ponaša s povsem drugačno obliko, a tako kot je v svetu z marsikatero stvarjo, je enim všeč in drugim pač ne. S tokratnim Sportageom pač nisva na ti.

Tomaž Porekar

Peugeot 3008 je dokaz, da lahko s spremenjenim pristopom skočiš prek svoje sence. To so storili pri francoski znamki, za katero je marsikdo še pred tremi leti mislil, da bo utonila v pozabo. Novi, drugi rod 3008 je pravo nasprotje zavaljenega kebrčka, kakršen je bil prvi. Nič mu ne moreš zameriti, vse je na visoki ravni: oblika, motorji, prostornost, elektronska in varnostna oprema, udobje, tudi cenovno na primerni ravni. Volkswagen ne zaostaja veliko za 3008, a na visoko raven so nas pri Volkswagnu že navadili. Le glede cen je še za stopnjo dlje od Francoza. Giulio bi dal na prvo mesto, če bi ocenjevali zabavo med vožnjo, tu sploh ni druge izbire. A današnje običajne avtomobilske potrebe so vendarle drugačne. Mégane pusti slabši vtis, kot si ga zasluži - zaradi nedorečenosti pri info zabavnem sistemu, ki razočara, čeprav je videz velikega zaslona obetaven in pa prtljažnih vrat, kjer jim tudi po treh generacijah še ni uspelo preprečiti, da se deževnica ne bi stekala v prtljažnik, če jih odpremo. Udobje in motorji si zaslužijo veliko boljši 'ovitek', kot so ga zmogli pri Renaultu! Pri Kii pa bodo morali več pozornosti posvetiti motorjem.

Saša Kapetanovič

Čeprav gre za Monico Bellucci med vsemi kandidati, Giulii prvega mesta nisem namenil zaradi videza. Prepričala me je za volanom, še bolj pa sem se razveselil ob dejstvu, da se je Alfi uspelo pobrati in da je na pravi poti k svojemu pravemu poslanstvu - mešati štrene nemški premium trojici. Peugeot 3008 je nedvomno lepo presenečenje na avtomobilski sceni. Prevetren oblikovalski slog, napredna tehnologija, še najbolj pa me je prepričalo popolnoma digitalizirano vozniško okolje. Tiguan ostaja dobra izbira v svojem segmentu, a njegova “napaka” je to, da je že predhodnik nudil odlično osnovo, zato je presenečenje toliko manjše. Renaultov Megane je z novo obliko nedvomno stopil iz sivine, me pa sistem R-Link ter dokaj suhoparna notranjost ne prepričajo najbolje. Pri Kii so z novim Sportageom zaigrali na bolj športno noto, a avtu vseeno bolje pristoji umirjen način vožnje. Je pa novi dvosklopčni menjalnik zadetek v polno.

Aljoša Mrak

Giulia je rojena za zmagovalko, saj če pomislimo, kaj so lastniki delali z znamko Alfa Romeo (beri: nič!) in koliko časa so porabili za začetek prodaje lepe italijanske Julije. Skoraj neverjetno. Dejstvo, da se hvali z nekaterimi Ferrarijevimi tehničnimi detajli, Giulii ne štejem v dobro, pač pa je to le poceni prodajni trik. Potem po mojem mnenju sledi Peugeot 3008, ki je udoben, tih, razmeroma varčen ter uporaben, predvsem pa ima tako predelan samosvoj kokpit, da večino kupcev ne moti več. Na odličnem tretjem mestu je Volkswagen Tiguan, ki mu manjka le nekaj bolj samosvojih potez (saj mu pri tehniki težko karkoli oporekamo), zadnji dve mesti pa sem namenil Kii Sportageu in Renaultu Meganu. Nista napačna, vendar imata kljub pravim dimenzijam ter všiti družinski tlaki vseeno kar nekaj napak.