Smartov Forfour ima eno lepo lastnost: med podobnimi (in za volanom tudi večkrat enakimi) avtomobili ponuja pravo oblikovno osvežitev, milo rečeno je res drugačen. To pa zahteva tudi nekaj odpovedovanja.
Za posebno, drugačno vožnjo je najprej zaslužna pisana karoserija. Poglejte barve: zunanjost testnega primerka je bila odeta v umazano rumeno barvo, notranjost pa v živo oranžno. Ob tem na cesti res ne moreš ostati neopažen, vendar nisem prepričan, ali nismo nekateri že prestari za tako skrajnost. Potem za drugačen občutek poskrbi visoka streha, ki daje notranjosti precej zračnosti, zadnji pogon pa zagotavlja razbremenjen volanski obroč, ki poskrbi za res vrhunski obračalni krog (8,65 metra!). In če zraven štejemo še dobro preglednost v mestni vožnji, ki pomaga, da ne spregledamo (pre)hitrih kolesarjev v križiščih, predvsem pa tudi mestni šeststopenjski dvosklopčni menjalnik, so vse prednosti že omenjene. Žal.
Najprej poglejte ceno: res je visoka! Sicer Smart ponuja povezljivost s pametnim mobilnim telefonom, ki zagotavlja primerne storitve, vendar smo vseeno pogrešali boljše sedeže (v Forfourju imaš občutek, da sediš na klopci), večji prtljažnik in bolj varčen motor. Zgolj 185-litrski prtljažnik je res skromen, s trivaljnim prisilno polnjenim motorjem (najmočnejša različica s 66 kilovati!) pa ima povprečno porabo goriva skoraj sedem litrov. In s tem rezultatom res nismo bili zadovoljni. Kljub zadnjemu pogonu tudi pri dinamični vožnji nismo uživali, saj neizklopljiv in precej boječ stabilnostni ESP misel na kakšno hudomušnost zatre že v kali, zato tehniki posebnosti ne štejemo med prednosti. Čeprav smo malce v smehu ugotovili, da ima podobno kot Porsche 911 motor nameščen zadaj, da ima zadnji pogon in da se bohoti s širšimi zadnjimi gumami, vseeno primerjava ni bila vmesna. Niti teoretična, svetova teh dveh avtomobilov sta si namreč zelo različna.
Zelo lepi detajli so okrogli in uporabni zračniki, merilnik vrtljajev in ura, ki so nameščeni levo nad instrumentno ploščo, pozabili pa so na odlagalne površine in večji izpis hitrosti, ki bi sredi digitalne instrumentne plošče zbujal več pozornosti. Držalo se lahko namesti pred radiem, otroci pa niso bili niti najbolj navdušeni nad enostavnim 'klipom' zadnjih bočnih šip, saj se jih ne da povsem spustiti.
Zato nam oprostite odkritost, vendar bomo vseeno rekli: najmočnejši trivaljni turbomotor, dvosklopčni menjalnik Twinamic in zadnji pogon ne dajejo tistega, kar bi od užitka v vožnji ali celo mestne uporabnosti pričakovali. Kaj šele za ta denar!
besedilo: Darko Kobal
foto: Saša Kapetanovič
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel