Predstavitev Citroëna C2-R2 Max

Kaj je v reliju majhno, rdeče in glasno? Seveda, C2 v Citroënovi rdeči tovarniški barvi. A nič več. Zgodba se sicer nadaljuje, vendar v novih barvah in z dodelano tehniko.

13. 3. 2008

V reliju se ekipe ne ločijo le po znamki avtomobilov, obliki šotorov ali voznikih. Razlikujejo se tudi po barvah, saj je Citroën od nekdaj rdeč, Subaru moder in Suzuki rumen. Pri Citroënu pa so šli pri najnovejšem dirkalniku v drugo smer ? obarvali so ga namreč rdeče-črno-belo, pri tem pa na veliko napisali na bok C2-R2 Max. Da slučajno ne bi kdo najnovejši izdelek iz Citroëna Sport zamenjal za karoserijsko enakega C2-R2 ali celo C2 Challengea, ki imata pod ‘plehnato kožo’ slabšo tehniko.

Najnovejši C2-R2 Max ima vse spremembe skrite, zato je treba zlesti pod pločevino dirkalnika, da sploh kaj opazite. Motor je v osnovi ostal enak, torej atmosferski 1, 6-litrski štirivaljnik, vendar ima Max zaradi dodelanega sesalnega kolektorja, drugega zračnega filtra, ostrejšega izpušnega sistema, novih ventilov in drugače preračunanega časa vžiga več moči (190 ‘konjev’ pri 7.750 vrtljajih) in približno enako navora (175 Nm pri 5.500 vrtljajih) kot predhodnik, a je krivulja lepše speljana.

Prirastek moči ni najbolj navdušujoč, saj so pred pol leta šepetali o 200 ‘konjih’, pomemben pa je podatek o uporabnem navoru. Ker več moči pomeni tudi več težav s trakcijo in lego, so se posvetili tudi blažilnikom. Tako spredaj kot tudi zadaj so ti nastavljivi, tisti zadaj pa so v osnovi vzeti kar pri hitrejšem C2 S1600.

Zmogljivejše so ‘plavajoče’ prednje zavore (302 x 26 mm), druge so štiribatne zavorne čeljusti, prav tako so proti trpinčenju bolj odporne zadnje zavore (280 x 8 mm, dvobatne zavorne čeljusti). Za boljši občutek na stopalki za zavoro so pri Citroënu Sport opustili servosistem, saj lahko brez njega voznik veliko natančneje (in tudi težje! ) uravnava tlak na stopalki, posledično pa tudi delovanje v zavornem cilindru in objem na kolutih.

Zaradi boljšega občutka voznika so tudi električni servovolan poslali nazaj na police in namesto njega vzeli klasični hidravlični servo. »Razlika v moči se čuti, brez zavornega serva lahko učinkoviteje zaviram z levo nogo, s hidravličnim servovolanom pa veliko bolje zaznam dogajanje pod kolesi, « je dejal evropski prvak Simon Jean-Joseph, ki bo letos le promoviral ta dirkalnik na izbranih dirkah. Malce čudna je torej odločitev, da ne bodo branili naslova in da tudi v novem pokalu dvokolesno gnanih dirkalnikov v tekmovanju IRC ne bodo nastopili.

»Pomembno je, da predstavimo ves potencial Maxa, « je kot pravi profesionalec trdil Jean-Joseph, redki novinarji na predstavitvi pa smo ugotavljali, da je postal najhitrejši prodajalec. Denar je pač sveta vladar, sploh v dragem avtomobilskem športu. Zgolj za primerjavo naj povemo, da le dirkaški kit (predelava) za C2 S1600 stane 120 tisoč evrov, za C2-R2 Maxa pa okroglih 35 oziroma 40 tisoč evrov, če kupiš še dodatne ksenonske luči, strešno ‘cev’ za dodatno hlajenje kabine ter lažja (homologirana) vrata. Seveda v te cene ni vključen davek.

Za mnenje sem vprašal še Aleksa Humarja, saj je lahko kot Targetov voznik dan po novinarski konferenci občutil razliko med starim C2-R2 in novim Maxom. »Žal je zgodnji odhod letala kriv, da nisem vozil, temveč sem bil le sovoznik. Zdi se mi, da je pri zaviranju Max veliko stabilnejši, tudi po zaslugi širšega koloteka, in tudi občutek na zavori je menda veliko boljši.

Prav tako odobravam zamenjavo servovolana, « je dejal eden najhitrejših slovenskih voznikov. Ob tem je izrazil upanje, da bodo tudi pri nas C2-ji spadali med dirkalnike divizije III (torej skupina A do 2.000 cm3), ne pa med Kit-Carje (skupna razvrstitev). »Meni je sicer vseeno, Borutu Bratini in Urošu Petriču pa verjetno ni, « je dejal Idrijčan in ob tem spomnil, da imata oba tekmeca doma C2-R2. Ni še znano, ali bosta v letošnji sezoni peljala Maxa ali bosta ostala pri slabši tehniki ? to je odvisno tudi od razpisanih razredov.

Za konec pa še o načrtih Citroëna, ki nam jih je odkrito priznal odgovorni za avtomobilsko tekmovanje partnerjev Jean-Francois Lienere. Leta 2010 prihaja naslednik modela C2, ki bo zelo verjetno znova predelan v kategorijo R2. Če bi imel Citroën v prodajni paleti dvolitrski motor, bi naredili celo R3.

Na vprašanje, ali kaj razmišljajo o dirkalniku S2000, je dejal: »Seveda! Dirkalnik S2000 bomo imeli, vprašanje je samo, ali bo na osnovi prevelikega C4 ali ga bomo naredili na manjšem modelu. Če se bomo pametno dogovorili s FIO, ki bi nam omogočila konkurenčne pogoje (dirkaška homologacija! ), potem bi lahko bil tudi C4, sicer pa moramo misliti na manjši avtomobil, « je dejal Lienere.

Na vprašanje, kateri, pa se je le zasmejal in skomignil z rameni. Ali bo Citroën z dirkalniki S2000 nastopal kot tovarniška ekipa ali ga bodo ponujali le zasebnim moštvom (po vzoru Peugeota), še ni jasno. Po besedah enega vodilnih pri Citroënu Sport bo francoski izdelovalec tako ali drugače očitno še dolgo v reliju!

Osvojil je staro damo

Ko smo z novinarskimi kolegi premlevali dogajanje na testni stezi ob zgradbi Citroëna Sport (zraven Pariza), smo bili enakega mnenja, in sicer da mora imeti Simon Jean-Joseph reli neizmerno rad. Začel je pri 19 letih, čez dve leti pa že osvojil prvega od treh naslovov prvaka v svoji državi.

Nič nenavadnega, zgodba je podobna stotim drugim, ki se dogajajo državnim prvakom. Nenavaden je izvor njegove države. Če še niste vedeli, Jean-Joseph prihaja iz francoske karibske kolonije Martinique, ki je bolj poznana po poležavanju na plaži in plavanju v rajski modrini kot pa potenju v dirkaškem kombinezonu in lovljenju sekund na dirki. Kaj je mladega Simona gnalo med cevi varnostne kletke namesto na vroč pesek preganjati turistke, mi ni znal povedati. »Usoda najbrž, « je med prisrčnim smehom skomignil z rameni.

S kožo čokoladne barve in prijaznostjo bi najbrž veliko udobneje živel s koktajlom namesto z volanom v roki. Potem pa se je preselil v Evropo, saj je nastopil najprej za Fordovo tovarniško ekipo, nato pa še za Subarujevo. A štirikolesni pogon nekako ni njegov poligon, zato je zaradi pomanjkanja odmevnih rezultatov znova presedlal v manjšega Renaulta Clia S1600, s katerim je postal najprej francoski (2003), nato pa še evropski prvak (2004).

Lani se je dogovoril s Citroënom, da bi znova poskusili očarati ‘staro gospo’. Evropa je bila kljub močnim tekmecem (Renato Travaglia) že drugič osvojena, zmagovalni C2 S1600 pa čez zimo potisnjen v kot delavnice. Nastopil je čas sprememb.

»Čeprav v razredu R2 še nimamo tekmecev ? po neuradnih govoricah naj bi kmalu predstavili prvega? , smo hoteli iz C2-R2 izvleči največ, kar dovoljujejo pravila. Zato smo se že lani in sploh čez zimo intenzivno posvetili Maxu, s katerim smo hoteli biti konkurenčnejši, vendar ne na račun prevelikih stroškov pri nabavi ali vzdrževanju, « je mirno in v presenetljivo lepi angleščini že 15. tisti dan govoril Jean-Joseph, medtem ko sem se pripenjal s štiritočkovnim varnostnim pasom.

Mehanik nama je z usmerjanjem pomagal do steze iz granitnih kock, ki je bila zaradi vlage mokra in spolzka. Jean-Joseph je z levim palcem pritisnil na gumb, ki se skriva na eni od treh prečk volanskega obroča, in C2-R2 Max je zagodel z drugačno melodijo. »To ni noben nelegalen sistem za preprečevanje zdrsavanja pogonskih koles, ampak le pomoč tehniki, ko je pod prednjima kolesoma zelo spolzko, « je hitel razlagati Citroënov voznik. Dodal je, da sistem le omeji vrtljaje (okoli 2.000), nato pa, ko voznik začuti, da sta prednji gumi začeli grabiti asfalt, popusti gumb in z občutkom pospešuje do 8.400 vrtljajev, ko se zgodba ene prestave konča.

Ne glede na ta sistem je C2-R2 Max kar nekaj časa iskal oprijem, čez 100 metrov pa sva v tretji prestavi že drsela čez dolg levi, ki se je nadaljeval v zahteven desni ovinek. Da pri Citroënu živijo za reli, pove tudi izbira proge ? to ni bil varen in pregleden poligon, temveč hitra in zahtevna kombinacija, ki se je dvigala in spuščala med drevesi, robniki in ograjo. Kot na pravem reliju!

Čez dolg prevoj je bilo treba začeti zelo zgodaj zavirati, sicer bi postala levo-desna kombinacija loterija. No, Jean-Joseph je izkušen rutiner, zato si je puščal kar nekaj manevrskega prostora, sploh popoldan, ko je bil sam na progi. Drug voznik, 25-letni Francoz Sebastien Ogier, ki letos nastopa v mladinskem svetovnem prvenstvu s C2 S1600, je že v prvih dopoldanskih krogih namreč pretiraval in poškodoval dirkalnik, zato je vso ‘breme’ hitrega prevažanja novinarjev padlo na ramena aktualnega evropskega prvaka.

Pri njem pa se vidijo izkušnje in rutina navadnega delovnega dne tovarniškega dirkača. Občutki so kljub razmeroma majhni moči (190 ‘konjev’) izvrstni: okolje je surovo dirkaško, 1, 6-litrski motor se dere zdravo in jezno, petstopenjski sekvenčni menjalnik pa je ob vsakem novem objemu zobnikov glasen – tudi po zaslugi prekinjevalnika vžiga, ko iz izpušne cevi glasno poči, medtem ko voznik potegne prestavno ročico brez uporabe sklopke.

Jean-Joseph zavira z levo nogo, velikokrat nežno boža zavorno stopalko tudi pri polnem pospeševanju v hitrih ovinkih, da dirkalnik bolje izkoristi vseh 190 ‘vrancev’ na spolzkem asfaltu. Hidravlično ročno zavoro je na najpočasnejšem ovinku le za trenutek potegnil, saj je moral paziti na hiter izhod iz ovinka. C2-R2 Max kljub skromni medosni razdalji omogoča precej grobosti pri polnem zaviranju, vrtoglave hitrosti v ovinkih (le kaj bi večina dirkačev dala za tovarniške gume! ) in zaradi hidravličnega sistema tudi boljši občutek na volanu.

Tako pravijo tisti, ki so si nataknili vozniške rokavice. Novinarji na žalost za volan nismo smeli. A bilo nam je vseeno lepo!

Aljoša Mrak, foto:? moštvo

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri