Carlos Tavares je Stellantis zapustil konec lanskega leta, zamenjal pa ga je Antonio Filosa.
Nekdanji izvršni direktor Stellantisa, Carlos Tavares, se je po desetih mesecih molka oglasil z odmevno napovedjo – v novi knjigi opozarja, da bi lahko avtomobilski velikan, ki združuje znamke kot so Jeep, Fiat, Citroën, Opel, Alfa Romeo in Maserati, v prihodnjih letih razpadel na tri ločene dele: francoski, italijanski in ameriški.
Tavares, ki je podjetje zapustil decembra lani po padcu dobička in tržnega deleža v Evropi in ZDA, meni, da se je znotraj skupine porušilo ravnotežje interesov med tremi ključnimi trgi. »Vsak dan je treba skrbeti za enotnost, sicer lahko Stellantis razpade pod pritiski različnih deležnikov,« opozarja.
Skupina Stellantis je nastala leta 2021 z združitvijo Fiata Chryslerja (FCA) in PSA Groupe, s čimer je nastal eden največjih avtomobilskih koncernov na svetu s štirinajstimi znamkami. Toda tako širok portfelj se v času upada povpraševanja in agresivnega prodora kitajskih proizvajalcev kaže kot vse težje obvladljiv.
Tavares je bil znan po ostrih varčevalnih ukrepih, preselitvah proizvodnje v cenejše države in zmanjševanju števila zaposlenih, kar je sprožilo številne konflikte s sindikati in nezadovoljstvo v italijanski vladi. Zaradi osredotočenosti na zniževanje stroškov so se pojavile tudi težave s kakovostjo in ponudbo modelov, številni menedžerji pa so podjetje zapustili – nekateri so se pridružili celo kitajskemu BYD-ju.
V knjigi Tavares zavrača razlago okoliščin svojega odhoda, medtem ko v Stellantisu njegovih trditev niso želeli komentirati.
Po njegovem odhodu je vodenje prevzel Antonio Filosa, dolgoletni član nekdanjega Fiata Chryslerja. Njegova prva poteza je bila preusmeritev vlaganj – zmanjšal je evropske projekte in napovedal 13 milijard evrov naložb v ZDA, kjer je Stellantis tradicionalno najbolj donosen.
Takšna strategija pa vznemirja sindikate v Italiji in Franciji, saj Filosa močno krepi ameriški del skupine, medtem ko evropska proizvodnja že nekaj časa deluje pod zmogljivostmi. V zadnjih tednih je bilo v Evropi začasno ustavljenih več tovarn, Filosa pa je italijanskim sindikatom dejal, da bo za okrevanje proizvodnje potrebna bolj prilagodljiva evropska zakonodaja glede emisij.
Tavares v knjigi ne izključuje niti možnosti, da bi se skupina v prihodnosti razdelila na dva samostojna bloka – evropskega in severnoameriškega. Po njegovih besedah bi lahko kitajski proizvajalec nekoč kupil evropski del, ameriške znamke, kot so Jeep, Dodge in Chrysler, pa bi se lahko vrnile pod ameriško lastništvo.
»Morda bo to nekoč realnost – tako kot je General Motors že pred leti naredil korak nazaj in se osredotočil na domači trg,« piše Tavares.
