Trije nemški premijski velikani, torej Audi, BMW in Mercedes-Benz, se že kar nekaj let potegujejo za dokončno vodilno mesto med avtomobili, ki jih pod nobenim pogojem ne bi radi označili drugače kot tako, da so nekaj več od drugih. Zadnjim radi rečemo tudi avtomobili za množice.
No, morda bomo vendarle morali začeti razmišljati drugače. Na to nas opozarjajo vsi trije glavni igralci med premijskimi znamkami.
Pred nekaj dnevi je namreč prišlo novo sporočilo iz Münchna – koncernu BMW je končno uspelo v mesecu dni prodati več kot dvesto tisoč izdelkov, ki nosijo zaščitne znamke BMW, Mini ali Rolls-Royce. Za vodstvo BMW je to seveda ponosen rekord. Jasno, še isti dan so tudi pri sosedih iz Ingolstadta, torej pri Audiju, sporočili, da so tudi oni dosegli rekordno mesečno prodajo, kakršne pred tem še ni bilo. Tudi Mercedes-Benz ne zaostaja veliko, čeprav se zdaj na rekordne številke šele pripravljajo.
Dvesto tisoč avtomobilov iz koncerna BMW na mesec pomeni 2,4 milijona avtomobilov na leto.
Če bi se s takšno prodajo lahko pohvalila znamka Fiat (s prodajo na obeh največjih trgih, torej v Evropi in Južni Ameriki), bi bili seveda najbrž tudi ponosni. Fiat je pač znamka za množice in pričakovali bi, da bodo tudi množično prodajali.
A se je stvar spremenila. To pa velja še za marsikatero drugo evropsko znamko, ki se ni pravočasno znašla in svojih avtomobilov ne ponuja na kitajskem trgu, ki je pač zdaj največji.
V dirki za rekordno prodajo med evropskimi izdelovalci tako poleg Fiata slabo kaže tudi Peugeotu ali Citroënu, tudi Renaultu, čeprav so vsi ti še edini v Evropi, za katere lahko ob znamki Volkswagen ali Škoda rečemo, da se ukvarjajo z izdelavo avtomobilov za množice. Seveda pri vseh ne gre za iste zgodbe.
Vsak igralec na svetovnem trgu, ki ga štejemo med 'množične' znamke, pač išče primeren pristop za zagotovitev dobička. Vsak se bori po svoje, enovitega recepta ni.
Drugače je z večino premijskih znamk. Zanje lahko rečemo, da seveda še gre za nekaj več, kar dobijo kupci njihovih avtomobilov, a najpomembnejši rezultat je vendarle na drugi strani te enačbe z več neznankami. Medtem ko se uprave 'množičnih' ukvarjajo z zagotavljanjem eno- ali dvoodstotnega donosa na vloženi kapital, lastniki izdelovalcev premijskih znamk zahtevajo desetodstotni donos in za zdaj ga tudi dobijo (celo pri Daimlerju so na poti tja). Več kot petmilijardni dobiček BMW-ja v preteklem letu zgovorno govori o 'premijski' znamki. Tudi Audi je edini pravi del skupine Volkswagen, ki vedno znova poskrbi, da se račun v skupini lepo izide. Podobno je z britansko vejo indijskega avtomobilskega velikana Tate, pri Jaguarju in Land Roverju.
Premijske znamke so torej res premijske, a bolj za lastnike delnic teh znamk kot pa za lastnike avtomobilov.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja