Tomaž Porekar: Med Ameriko in Italijo

Ameriško-italijanska naveza pod vodstvom skupnega šefa, torej Fiat-Chrysler s Sergiem Marchionnejem, se za zdaj drži veliko bolje, kot so pričakovali največji optimisti.

7. 6. 2013

Res je sicer, da se zdaj zatika v zvezi med Fiatom in preostankom deleža Chryslerja, ki je
v lasti pokojninskega sklada Chryslerjevih sindikatov, ampak poslovno se obe strani na večini trgov držita veliko bolje kot pred tremi leti ob Fiatovem vstopu v Chrysler, ki ga je tedaj reševala Obamova ameriška vlada.

Za obetavno prihodnost pa so večinoma zaslužni tisti deli skupnega koncerna, ki imajo kaj prodajati. Najboljši primer za to je Jeep. Ob pravkaršnji evropski predstavitvi že po dveh letih prenovljenega Grand Cherokeeja je bilo to najbolje videti. Res je sicer, da ta postaja vse žlahtnejši in bolj premijski, a je zato vse manj zanimiv za nekdanje kupce. A prav Grand Cherokee Jeepu odpira vrata na trge Azije, zdaj najpomembnejše celine glede avtomobilske prodaje. Jeep je aprila predstavil še manjšega Cherokeeja, ki je po videzu enak večjemu bratu. Zanj se obetajo še višje prodajne številke, tako da bo prihodnje leto Jeep zagotovo popravil lanski rekord – več kot 700.000 prodanih avtomobilov.

Že za konec prihodnjega leta se nato obeta še kooperacijski najmanjši Jeep iz prenovljene Fiatove tovarne v italijanskem Melfiju (njegov klon bo tudi Fiat 500X).

Jeep torej dokazuje, da je Chryslerjevo življenje po stečaju leta 2009 v Fiatovi lasti mogoče in celo, da ne bo tako trnovo. Hkrati pa je to tudi spodbuda za Fiat, ki mu v Evropi res ni lahko. Rešuje ga sicer (poleg Chryslerja) še podružnica iz Južne Amerike, ki tudi odlično služi.

Še vedno pa ima kanadski Švicar Marchionne kar precej delovišč. Ker je kapitala malo, ga ne more vlagati v Alfine novosti. Zato je bilo najbrž dejstvo, da bodo v tovarni v Grugliascu, kjer izdelujejo Maseratije, kmalu morali zaposliti drugo izmeno, še en vesel dogodek.

In osnovna znamka Fiat? K sreči ji ne kaže tako slabo kot Lancii.