Zgodba bi se morala začeti tako: bil je prekrasen sončen dan. Pa ni bil; fotograf Aleš je preklel meglo, zaradi katere se ni videlo niti do drugega konca dirkališča, za dekleta pa ne vemo natanko, ali so se tresla zaradi mraza ali zato, ker jih je čakal meglen dirkaški dan.
Četrt ure smo (seveda zaman) čakali na vremenski čudež, potem pa – akcija! Držali smo se načrta: najprej je imel Aleš (Prek) kratko predavanje o teoriji dirkanja, potem je dekleta odpeljal nekaj krogov, med katerimi jim je razlagal prakso dirkaške vožnje, in na koncu je bil volan v rokah deklet, fotoaparat je bil Alešev, štoparica moja in Aleševa, zapisnik časov pa Luckyjev.
Izmerjeni časi so bili le vzpodbuda za dekleta, ki se jim je omejeno število krogov na koncu zdelo vsaj trikrat premajhno, smisel dogodka pa dvojen: da tudi nevajena dekleta (čeprav ima Dunja že nekaj dirkaških izkušenj, a z ‘le’ 80-’konjskim’ Seicentom) okusijo čare (in težave) dirkanja ter da spoznajo vse nevarnosti, ki jih povzroča hitra vožnja.
Konec dober, vse dobro, pravijo modreci. Civic se je vrnil domov v enakem stanju, dekleta pa bogatejša za eno izkušnjo. To pa je bil navsezadnje tudi naš edini cilj.
Mnenja deklet si lahko preberete v Avto magazinu 3/2008.
Vinko Kernc, foto: Aleš Pavletič
