asdf
vozili smo
besedilo: Tomaž Porekar n foto: Vinko Kernc, tovarna
Moj prvi Rolls je – električen!
NOVO
Rolls-Royce 102EX
Prototip
ni
V prodaji
Rolls-Royce preizkuša električni pogon. Ali ga je mogoče združiti s predstavo 'najboljšega avtomobila na svetu'?
»Ali še niste vozili Rolls-Roycea?« Takole me je začudeno vprašal Frank Tiemann, menedžer za komunikacije pri eni najbolj mitičnih avtomobilskih znamk. Bi se mu moral zlagati, da kljub svojim že kar več kot zrelim letom in več kot 30-letni karieri avtomobilističnega novinarja tega doslej še nisem počel? Zakaj! Enkrat pač mora biti prvič. Zakaj ne kar z unikatnim, prototipnim, eksperimentalnim električnim 102EX?
Pripeljal se je pred vrata frankfurtske dvorane 10, kjer je na pravkar minuli avtomobilski razstavi domovala skupina BMW, torej tudi znamka Rolls-Royce. Že od leta 1999 je ta v 'oblasti' nemškega BMW.
102EX je lahko tudi Phantom Experimental Electric. Phantom je prvi Rolls-Royceov model, odkar je ta ena od znamk v skupini BMW. Seveda je EE preurejen, namesto bencinskega motorja in posode za gorivo so vanj vgradili dva elektromotorja in velik paket akumulatorjev v obratnem vrstnem redu: pod veličastnim prednjim pokrovom so spravljeni akumulatorji, zadaj za pogon skrbita dva zelo zmogljiva elektromotorja. Seveda je vsakemu ljubitelju avtomobilske tehnike jasno, da to nista edini spremembi na avtomobilu.
»Veste, tudi Rolls-Royce se vozi skoraj tako kot vsak drug avtomobil!« Tehnik, skrbnik in tudi voznik, ki je avto zame pripeljal, je takšne in tudi vsebinsko bogatejše zanimivosti stresal iz rokava.
»Bi bilo lahko drugače?« se vprašam. Težko, saj so navsezadnje nekateri avtomobilski deli, recimo volanski obroč ali stopalka za zavoro, obvezni. Če pripadaš ljudem, ki se ukvarjajo z zasnovo in izdelavo avtomobilov te znamke, pa ti mora biti zavedanje, da je Rolls-Royce pač nekaj več, bolj ali manj v krvi ...
Že barva, prelivajoča turkizna (njena tovarniška oznaka je Atlantic Chrome), je za avto, kot je Phantom, precej nenavadna. Timann še navrže, da si lahko kupec te znamke avtomobil izbere v enem od 45.000 barvnih odtenkov, kolikor jih je pri njih na voljo. Pa saj človeško oko razloči le tretjino te številke. Da, a kupcem takšnih avtomobilov je pač na voljo še nekaj več!
Voznikov delovni prostor je običajno tisto, čemur se ob seznanjanju v notranjosti najprej posvetimo. Je tako tudi v Rolls-Royceu, ko pa je znano, da večine avtomobilov te znamke ne vozijo lastniki? Odgovor je jasen, razlik v posameznih delih notranjosti tudi pri Phantomu EE ni. Ko sedeš na voznikov sedež, je skoraj vse tako, kot je pri bavarski Sedmici, no, vsaj slutiš jo lahko kot nekakšnega praprednika. Pogrešaš sicer dober oprijem nekoliko debelejšega volanskega obroča, saj je tale pravzaprav tudi klasika, velik in tanek. Na BMW spomni ročica levo pod volanskim obročem, s katero izbiramo smer vožnje (R-N-D). Merilniki so strogo klasični, seveda analogni, izjema je le navigacijski zaslon v sredini armaturne plošče. Obvezen merilnik pri Rolls-Royceih, ki kaže, koliko je na razpolago moči, je tu dopolnjen s podatkom o količini elektrike, ki je še na voljo v akumulatorjih. Občutek pri pritiskanju z desnim čevljem na stopalko za plin se ne zdi skoraj nič drugačen od občutka pri večini sodobnih avtomobilov. Če bi si želel, pa bi jo zagotovo prilagodili mojim željam. Malo drugačen se zdi odziv pri pritisku na zavorno stopalko. Že zaradi mase pričakuješ, da bi se lahko avto upiral tvojim ukazom, a je tudi tu vse podprto z elektronskimi in drugimi pripomočki in z nekoliko močnejšim pritiskom je skoraj tri tone težak stvor preprosto ukrotljiv!
Enako kot zunanjost (recimo, da le glede barve) preseneti notranjost. »Kje je furnir?« se v mislih vprašam. A kot da mi jih bere, Rollsov inženir pove, da so avtomobil na vse mogoče načine opremili s poskusnimi dodatki, ki jih doslej niti njihovi kupci niso bili vajeni. Najžlahtnejši lesni furnir so na armaturni plošči nadomestili z novostjo: grobo pletene niti so naparjene z aluminijem in nanesene na tanek sloj (folijo) ter prekrite s prozorno prekrivno snovjo. Pri Rolls-Royceu pravijo, da so ta novi material izbrali, da bi pripravili primerno alternativo novi vrsti usnja, ki krasi večji del notranjosti 102EX. Usnje so imenovali Seton Corinova, strojijo pa ga po posebnem naravnem postopku. Tako je tudi novo usnje poskus, kako v gradnjo avtomobilov vpeljati nove snovi in postopke. Za strojenje tega usnja kot dodatka k različnim taninskim snovem ne dodajajo več kroma. Tudi postopek barvanja je precej bolj naraven, s kostanjevim izvlečkom iz južnoevropskih gozdov in praškom iz posušenih sadežev južnoameriškega grma tara. Prav zaradi postopka je mogoče te vrste usnje dobiti le v nekaj naravnih odtenkih. V Phantomu EE so izbrali kostanjevo barvo za sedeže in nekoliko temnejšo rjavo za druge dele, seveda tudi za prekrivanje tal notranjosti avtomobila. Tam so uporabili močnejše sedelno usnje.
A vrnimo se k zunanjemu videzu eksperimentalnega Rolls-Roycea. Britansko-bavarska naveza ni mogla mimo letošnje stoletnice menda najbolj znane avtomobilske ikone – 'Duha ekstaze' (Spirit of Ecstasy). Krasotica na maski vsakega Rolls-Roycea slavi lep jubilej, pravzaprav kar nekako dograjuje ves mit o tej luksuzni znamki. Torej je razumljivo, da na Phantomu EE ni običajen iz nerjavnega jekla ulit kipec, ampak je ta iz makrolona in polega tega osvetljen s podobne barve svetlobo, kot je lošč avtomobila.
Pogled pod pločevino je pravzaprav tisto, kar bi si v takšnem eksperimentalnem avtu najbolj želel. Je pa to tudi že preveč zapleten postopek, zadovoljiti smo se morali s tovarniško 'rentgensko' risbo, ki je tudi v tem članku. Za pogon skrbita dva elektromotorja s po 145 kW, skupaj je torej na voljo 290 kW, precej bolj prepriča navor 800 Nm, ki je na voljo v skoraj celotnem območju vrtljajev. Za primerjavo: serijski Phantom ima 6,75-litrski bencinski 12-valjnik s 338 kW in največji navor 720 Nm (pri 3.500 vrtljajih v minuti). Pospešek je dovolj prepričljiv. Osem sekund do hitrosti 100 km/h sicer ni kakšna izrazita vrednost, a po Rolls-Royceovo bi lahko rekli – dovolj. Najbrž bolj preseneti največja hitrost, tu se namreč zgodba konča pri 160 km na uro, kar pa je predvsem posledica skrbi, da bi v akumulatorjih ostalo dovolj energije za pričakovan doseg, ta namreč znaša kar okoli 200 kilometrov. Za avtomobil te mase in takšne neoptimalne aerodinamike tudi za to vrednost lahko zapišemo – dovolj.
Zanimiv del Phantoma EE so tudi akumulatorji. Kemijska sestava je nikelj-kobalt-manganov elektrolit. Ta zagotavlja 230 vatnih ur na kilogram mase, kar je dokaj velika energetska gostota, temeljni razlog za primerno zmogljivost akumulatorjev. Akumulatorski sklop pa je tudi največji doslej, kar so jih vgradili v avtomobile.
Unikatnega Rolls-Roycea 102EX so prvič predstavili letos marca na salonu v Ženevi. Od takrat je na potovanjih po svetu, pri kupcih in ljubiteljih Rolls-Royceov, tudi posameznih politikih (preizkusni voznik pred menoj v Frankfurtu je bil britanski minister za gospodarstvo Vince Cable) ali novinarjih. Rolls-Royce si od tega obeta veliko odmevov in odgovorov, kako se sploh lotiti novega. Ali je električni pogon v slogu RR? Če pogledamo v zgodovino, je odgovor pritrdilen. Henry Royce je bil namreč elektroinženir, pred zvezo s Charlesom Rollsom pa je imel podjetje, ki je izdelovalo tudi elektromotorje. Izročilo obeh, izdelovati najboljše avtomobile na svetu, je ostalo. K temu reklu prištevamo tudi skoraj neslišno delovanje motorjev avtomobilov. Z elektromotorjem je seveda krog sklenjen.
Priložnost za vožnjo se mi je ponudila v kar primernem okolju, cestah finančne in avtomobilske metropole, Frankfurta. Vtis s polnih cest okoli sejmišča seveda ni vse, kar si avtomobilski novinar želi, a za prvi stik je dovolj. Rolls-Royce 102EX je sicer res videti kot velika križarka, a je hkrati na njem vse samoumevno preprosto – to velja tudi za lebdenje karoserije čez skoraj vse cestne neravnine. Preizkusa, kako avto zares leži v ovinku, si ob premišljevanju, kakšna je njegova cena (najbrž milijonska), nisem upal privoščiti. Mit podobe te britanske znamke pa je seveda zgrajen na že omenjenem reku obeh ustanoviteljev: 'najboljši avto na svetu'. Za eksperimentalnega RR bi lahko rekel, da zdaj že bolj verjamem, da so se cilju močno približali. Za dokončno prepričanje pa bi bili primerni nadaljnji prevoženi kilometri.
'Moj prvi Rolls-Royce' je bil torej eden od nenavadnih, drugačnih. No, vsaj glede pogona, sicer pa je za avtomobile z značilnim kipcem, duhom ekstaze na prednjem pokrovu, težko reči, da sta vsaj dva povsem enaka, saj je prav izdelava po posameznikovih željah največja Rolls-Royceova posebnost.
Voziti in ne le 'biti vožen' z Rolls-Royceom mi je torej uspelo. Kakšna bodo nadaljnja srečanja z avtomobili te znamke? Kdo ve! Pa saj nisem povprečen Britanec, da bi imel glede vožnje z 'Rollerji' kakšno prihodnost. Zanje namreč pravijo, da jih vsaj dvakrat v življenju peljejo z avtomobili te znamke: na poroko in pogreb.