V enem stavku nikoli ne bi smeli skupaj izgovoriti besed vožnja in alkohol, a se še vedno prevečkrat zgodi, da ne le, da sta izgovorjeni v istem stavku, z roko v roki gresta tudi po cesti.
Moraliziranje o tem, kako neodgovorno je tako početje, najbrž nima več nobenega smisla. Če to človeku ni jasno samo po sebi, mu še tako močne besede težko pomagajo. Primerov, ko zaradi vožnje pod vplivom alkohola preštevamo žrtve, je na žalost preveč. Vsaka tretja smrt v prometu je namreč posledica tega.
Statistika pravi, da je največ povzročiteljev prometnih nesreč pod vplivom alkohola prišlo iz dveh skrajnih skupin. Po podatkih Agencije za varnost prometa je namreč enako število povzročiteljev bilo brez vozniškega dovoljenja kot tistih, ki imajo najdaljši vozniški staž (31 let ali več). Nadalje so zapisali, da sta bila lani dva najpogostejša posledična vzroka za nesreče prevelika hitrost in nepravilna smer vožnje. Kljub temu da se številke iz leta v leto (prepočasi) nižajo, so še vedno previsoke.
Včasih je videti, da smo na to postali kar malo imuni in ne odreagiramo več, saj so tovrstne nesreče žal tako pogoste, a včasih pridejo trenutki, ko tako nesrečo povzročijo ljudje, ki si na svojih položajih ne bi smeli privoščiti niti enega prekrška. Takrat se ponavadi splet dvigne in vzroji. In prav je tako. Že tako ali tako bi morala biti toleranca do tovrstnih prekrškov ničelna.
Zadnji primer državnega tožilca Draga Škete je spomnil, da je v preteklosti preveč »pihnilo« že kar nekaj funkcionarjev, od katerih pa so le redki naredili tako, kot je po vseh higienskih standardih nujno – priznali in podali takojšen odstop. Zadnji v tem nizu je že omenjeni Šketa, podobno pa je že leta 2010 naredil tedanji minister za lokalno samoupravo in regionalni razvoj Henrik Gjerkeš, ki je odstopno izjavo podal naslednji dan, najbrž takoj po tem, ko so ga policisti izpustili iz streznitvenega pridržanja.
Med vsemi kršitelji je sicer največ županov, ki za čuda kljub tovrstnim ekscesom ostajajo na položajih, še več, dobijo nove mandate. Odmeven je bil tudi primer državnega sekretarja Franca Breznika, ki je potreboval kar dva tedna, da je takratnemu ministru ponudil odstop. Pa še to šele po tem, ko so o njegovem primeru začeli poizvedovati novinarji. Tudi primer Zmaga Jelinčiča Plemenitega je v tistih časih močno odmeval, v javnosti pa se je končal s »plemenitimi« besedami, da ga »vsak normalen Slovenec kdaj rukne«.
Seznam »eminentnih« prekrškarjev je tako kar dolg, zanimivo pa je, da pri večini to na njihovo funkcijo ni imelo vpliva. In tu se lahko vprašamo o tolikokrat omenjeni ničelni toleranci in integriteti. Ali dejansko obstaja, ali pa je rezervirana samo za takrat, ko nam prav pride?
Preberite še: Je Teslina »gigatovarna« res nevarna za okolje in ljudi?
BONUS VIDEO: Prodajniški triki, testiranje avtomobilov in kaj je narobe z BMW M2?
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol