Presenetljivo, noč pred tem sem spal dobro. Presenetljivo zato, ker se je iz hotelskega bara dolgo v noč slišalo popivanje neke angleške turistične skupine, predvsem pa zato, ker sem bil na trnih, vse odkar mi je Andreas Bakkerud dan pred tem obljubil nepozabno izkušnjo, kot se je izrazil.
Sprva nam ni bilo povsem jasno, v katerem avtu se bomo pravzaprav peljali. Na papirju je pisalo le Focus RX car, a kaj to pomeni, si nismo upali napovedati. Kolegi pri Audiju so imeli nekega serijskega S3, ki je bil polepljen v dirkalne barve in jim je služil za tovrstne vožnje, zato sem povsod naokrog iskal podobnega serijskega Focusa RS. Na srečo ga nisem našel. Vse skupaj se je še bolj zaostrilo, ko so mi pod nos ponudili za podpisati goro papirjev, kjer je v meni nerazumljivi španščini najbrž pisalo, da v primeru nesreče od Kena Blocka ne bom zahteval celotnega zaslužka od ogledov Gymkhane na Youtubu. Pa je prišel ta dan. Avto ni bil polepljen Focus RS, bil je pravi pravcati dirkalnik za svetovno prvenstvo v relikrosu. Andreasa sem povprašal po številkah in povedal mi je nekaj v stilu: 600 'konjev', 650 njutenmetrov navora, dve sekundi do 100 ... Še je našteval, pa sem se vmes izgubil. V redu, gremo. Pred mano je odpeljalo še nekaj drugih srečnežev, jaz pa sem z zanimanjem gledal njihove reakcije po prihodu nazaj. Neki ameriški novinar, klasični napihnjenec, mi je pred vožnjo trdil, da njega taka stvar ne gane, saj se je prejšnji mesec v Goodwoodu vozil v najhitrejšem serijskem avtu, bla, bla, bla. No, njegova zelena obrazna fasada po izstopu iz dirkalnika vseeno ni kazala iste mere rahločutnosti. Še novinarski kolega Gregor Pavšič, ki ni ravno tip, kipeč od emocij, je bil nasmejan od ušes do ušes. Najbrž gre za pravo stvar, sem si mislil. Bil sem na vrsti. Pripeli so me, Andreas mi je ponudil roko, tako, po frajersko, saj veste, da sprosti napetost. Do štarta sva se peljala počasi. Andreas je ustavil, držal ročno zavoro, nabil obrate do tam, do koder mu je štartna elektronika to dovoljevala, in BAM!, že sva se odlepila! Ko je on prišel do pete prestave, sam jaz svoji očesni zrkli še zmeraj čutil nekje na zatilju. Dolg levi ovinek, vse na počez. Pred nama je bil makadamski del steze, razrit kot pubertetnikova koža, nič, avto je lebdel čez luknje. Naslednjih nekaj ovinkov nisem gledal ven, ampak sem gledal njega, kako suvereno obvladuje dirkalnik. Ko sem spet pogledal ven, pa sva bila že pri skoku. Pripravil sem se na pristanek, a ga nisem niti občutil. Sledilo je še nekaj asfaltnih ovinkov, ki sva jih oddrsala, in že je bilo konec akcije. Noro. Nepozabno. Tokrat sem jaz Andreasu ponudil roko. Tako, po frajersko. Ker je frajer.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja