Kljub temu z avtom ni nič kaj dosti narobe. Težava je z infrastrukturo od katere je odvisen.
Toyota Mirai je bil zamišljen kot dokaz, da ima vodik pomembno vlogo v prihodnosti avtomobilizma. A skoraj desetletje po prihodu na trg se vse bolj kaže, da je bil ta koncept za vsakdanjo rabo slabo ocenjen in še slabše podprt z realnimi pogoji. V ZDA so nekateri lastniki zdaj šli celo tako daleč, da so proti Toyoti vložili tožbo, saj menijo, da so kupili vozilo, ki ga v praksi skoraj ni mogoče uporabljati.
Jedro težave je dobro znano: pomanjkanje infrastrukture za oskrbo z vodikom. Mirai kot vozilo z gorivnimi celicami nima alternative – brez vodika ne more voziti, hkrati pa ga ni mogoče “polniti” na električnem omrežju, kot to velja za klasične električne avtomobile. Leta 2024 je bilo v celotnih ZDA na voljo zgolj okoli 50 javno dostopnih vodikovih postaj, skoraj izključno v Kaliforniji. To pomeni, da so lastniki praktično priklenjeni na zelo omejeno območje, daljša potovanja ali selitev v drugo zvezno državo pa postanejo nerešljiv problem.
V tožbi, ki jo v imenu lastnikov vodi odvetnik Jason Ingber, je zapisano tudi, da so bile zmogljivosti in uporabnost vozila ob prodaji predstavljene bistveno lepše, kot so se izkazale v resnici. Kupci naj bi slišali zagotovila o hitri širitvi mreže vodikovih postaj in celo primerjave s hibridnim Priusom, ki je danes globalno uveljavljen model. Realnost pa je precej drugačna: številne obstoječe postaje so pogosto v okvari, posamezni lastniki pa poročajo, da so zaradi praznih rezervoarjev dejansko obstali na cesti.
Avtomobil, ki izgublja vrednost hitreje kot zaupanje
Zaradi omejene uporabnosti je Toyota v zadnjih letih posegla po ekstremnih prodajnih ukrepih. Novi Mirai je bil v določenem obdobju na voljo z več deset tisoč evri popusta, brezobrestnim financiranjem in dodatnimi bonusi za brezplačen vodik. Posledično je postal eden najcenejših novih avtomobilov na ameriškem trgu, a to ni ustavilo padca zanimanja.
Ravno nasprotno – drastično je padla tudi vrednost rabljenih primerkov. Lastniki, ki so Mirai kupili po precej višjih cenah, danes ugotavljajo, da vozila skoraj ni mogoče prodati brez velike finančne izgube. V enem od primerov iz tožbe je kupec po selitvi iz Kalifornije ostal z avtomobilom, ki ga v novi zvezni državi sploh ni mogel uporabljati, odkupna ponudba pa je bila bistveno nižja od preostanka kredita. Takšni primeri dodatno krepijo občutek, da je bil Mirai za povprečnega uporabnika napačna izbira že v osnovi.
Zakaj vodik ni sledil elektriki
Ko je Toyota Mirai debitiral, je bil svet električnih vozil še v povojih. Polnilnic je bilo malo, polnjenje je bilo počasno, ideja vozila, ki samo proizvaja elektriko, pa je zvenela zelo privlačno. A razvoj je šel drugam. Danes je polnilna infrastruktura za električna vozila razvejana in v stalni rasti, medtem ko je vodik ostal ujet v omejene pilotne projekte.
Poleg infrastrukture ima vodik še eno temeljno slabost: njegova proizvodnja je energetsko neučinkovita. Za pridobivanje čistega vodika je potrebne več energije, kot jo gorivne celice nato lahko pretvorijo v elektriko. Zaradi tega so številni proizvajalci tehnologijo gorivnih celic že opustili ali jo omejili na zelo specifične rabe.
Toyota Mirai je tako postal simbol avtomobila, ki je bil morda tehnično zanimiv, a odrezan od realnih potreb in možnosti uporabnikov. Primer tožbe v ZDA jasno kaže, da inovacija brez podpore okolja in infrastrukture ni dovolj – in da lahko prehitro zaupanje v “avto prihodnosti” lastnike zelo drago stane.
