Aleš Prek: intervju s prvakom

Nekdanji smučar, kartist in lanski avtomobilski športnik leta Aleš Prek je v Ilirski Bistrici postal novi evropski prvak v gorskem avtomobilizmu!

28. 8. 2011

AM: Aleš, ravnokar si postal prvak.

AP: Kar ne morem verjeti, veliki cilj je dosežen. Škoda, da nisem zmagal na domači dirki, a zmaga na eni dirki je vendarle manj pomembna od izpolnitve tako velikega, življenjskega cilja.

AM: Odkod ideja, da se pomeriš v evropski konkurenci v kategoriji I?

AP: Želja se je pojavila pred 5 ali 6 leti, ko sem v Buzetu nastopal še z Renaultom Cliom Williamsom. Ko sem potem dvakrat osvojil naslov državnega prvaka v svoji kategoriji s Hondo Civic, mi je odkrito rečeno zmanjkalo motivacije. Zato smo že lani v Ilirski Bistrici in Buzetu testirali Mitsubishija Lancerja in videli, da bi s tem dirkalnikom lahko bil konkurenčen v kategoriji I. V to skupino spadajo 'klasični' dirkalniki, veliko dražji prototipi in formule pa v kategorijo II.

AM: Torej je Mitsubishi Lancer devete evolucije pravi dirkalnik za naslov evropskega prvaka?

AP: Na začetku sezone smo mislili, da bi nastopal z osmo evolucijo, potem pa je prišlo tik pred dirko do tehničnih težav, ki jih nismo uspeli pravočasno rešiti. Nato mi je najemodajalec ponudil deveto evolucijo, ki pa jo nisem več spustil iz rok, saj je konkurenca prehuda. Mogoče velikih razlik med obema evolucijama ni, saj bi imela oba okoli 420 'konjev', vendar pa ima novejši bistveno zmogljivejše zavore. In te, čeprav vozimo večinoma v hrib, še kako potrebuješ!

AM: Devet zmag in naslov prvaka je izvrsten izkupiček, mogoče celo nepričakovan. Kaj na to pravijo tekmeci, so ti kaj grozili s pritožbami na dirkalnik?

AP: Zelo vesel sem seveda vseh zmag, še posebej pa mi pomenijo italijanske, saj je Italija meka dirkanja. Drugače pa ni bilo nobenih sumničenj glede tehnične brezhibnosti dirkalnika, bilo je samo nekaj gostilniških debat v smislu, da z deveto evolucijo že ne moreš biti tako hiter. To so trdili predvsem tisti, ki so dali ogromno denarja za deseto evolucijo, zmag pa ni bilo. Tisto drugo mesto pa je bil samo moj slab dan, tudi to je treba vzeti v zakup.

AM: Marsikdo si sploh ne predstavlja, kaj pomeni nastopati na evropskem prvenstvu. Koliko dni si povprečno porabil za eno dirko, koliko denarja je za to potrebno?

AP: Povprečno sem porabil pet do šest dni za posamezno dirko, do sedaj smo s kombijem (na katerem je pripeta prikolica z dirkalnikom) in mojim osebnim avtomobilom prevozili že več kot 28 tisoč kilometrov. O denarju je težko govoriti, vendar bom za letošnjo sezono verjetno porabil okoli 100 tisoč evrov - in to brez kaska za dirkalnik!

AM: Kako pa se naučiš vse ovinke? Si pomagaš z videoposnetki, mogoče si označuješ kritične točke proge?

AP: Največji izziv so najdaljše dirke, saj je recimo proga v Rietiju dolga 15 kilometrov, v Trentu pa 17,3 kilometra. Tekmovalna vožnja pa je samo ena, zato ni možnosti popravnega izpita. V Rietiju sem na treningu s serijskim avtomobilom naredil 1.700 kilometrov , na Trentu pa 2.500. Videoposnetkov si ne poslužujem, prav tako ne označujem ovinkov, pač pa si moraš posnetek narediti v glavi.

AM: Decembra boš postal očka. Se bojiš, da se bo uresničila prekletstvo, da si za vsakega otroka sekundo na kilometer počasnejši?

AP: Mislim, da ne bo težav, drugače pa bom vsaj vedel, zakaj sem počasen. (smeh) Od sedmega leta sem vedno v pogonu; najprej v smučanju, kjer sem bil do poškodbe v B reprezentanci, kasneje pa v kartingu, kjer sem osvojil  9 naslovov prvaka. Tako sem se naučil discipline, reda. Zato mi verjetno tako ležijo gorske dirke, kjer je  treba od prvega do zadnjega metra dati vse od sebe, čeprav se bom za sprostitev verjetno udeležil tudi kakšnega relija. Kot voznik, seveda, vendar ne v Mitsubishiju, najbrž bo kaj šibkejšega.

AM: Cilj, o katerem si sanjal dolga leta, si dosegel. Kaj pa načrti za prihodno sezono? Naslov prvaka med prototipi ali formulami?

AP: Projekt,  na kateri bom sedaj začel intenzivno delati, je nastop na najbolj znani ameriški gorski dirki Pikes Peak 2012. Ta želja že dolgo tli v meni. Prototipi in formule? Ne, hvala.

Aljoša Mrak, foto: Uroš Modlic