Da Dakar ni nepredvidljiv le za dirkače, temveč tudi za vse ostale vpletene, dokazuje letošnji delovni izlet naše novinarke Tine Torelli. Namesto, da bi zadnje dva dni dirko spremljala na terenu, je prečepela v porodnišnici ob poškodovanemu Simonu Marčiču. Po prihodu domov je napisala povzetek dirke, kot so jo doživele njene oči.
Po devet tisoč kilometrih se je pred dnevi končala 39. edicija razvpitega relija in z njo off-road dakarska askeza. Izotonične napitke so tekmovalci zamenjali za mehurčke, vojaške pograde in bolhe za postelje v petzvezdničnih hotelih, seksi fotografije na mobilcih za pravo meso … Igram se z mislijo, kako naprej – ampak najprej bi šla še nekaj dni v rikverc.
Kljub komercializaciji na Dakarju ostajajo žive prvinske dirkaške vrednote
Hja, moj najljubši parfum Dakar v Buenos Airesu dobi zadnjo noto: vonju peska, blata, potu, vlage zgodnjih juter, zatohlosti šotorov, prahu dormitorijev, prežgane masti v jedilnicah, bencina, olja in adrenalina se pridruži šampanjska nota. Parfum Dakar s pripisom Paragvaj - Bolivija - Argentina nima z visoko modo na trikotniku med Milanom, Parizom in New Yorkom, nobene zveze. Kljub presaditvi na južnoameriško celino najskrajnejši reli v svoji duši ostaja zaprašeno retro – prav takšen, kot se je v puščavi Tenere na dirki Abidjan - Nice v vročinskem bledežu prikazal Thierryju Sabinu. Res, da je na zunaj vsaj polovica Dakarja danes videti kot garaža na dirki prvenstva MotoGP, a med tekmovalci še vedno vlada stara dobra solidarnost. Medsebojno spoštovanje. Prijateljsko zbadanje. Lepe reči.
Pripadnost ekipi namreč šteje le do trenutka, ko trasa pokaže čekane. Za poškodovanega Tobyja Pricea je tik po padcu in v bolnišnici v La Pazu poskrbela ekipa Yamahe. Hondin dirkač Ricky Brabec je brez težav priznal, da je njegov Dakar mnogo lažji od Dakarja našega Marčiča in da nima pojma, kako lahko slovenski kaveljc po celodnevni ježi, večernemu izdelovanju potne knjige in nočnemu šraufanju motorja sploh lahko vstane naslednje jutro in gre ob petih zjutraj s petelini na pot. Ko je Marčo pod seboj pokopal Peugeotov dirkalnik številka 300, je Peterhansel z njim ostal vse do prihoda helikopterja in dopustil, da sta mimo njega švignila najprej Despres in nato še Loeb. Ja, je že res, da je na Dakarju praksa, da dirkač, ki sotekmovalcu v težavah nudi pomoč, dobi izgubljene minute nazaj, a vodilni na progi zagotovo raje ne bi zapeljal v prah tistih pred njim, pa čeprav se vse njegove fotografije zbirajo pod heštegom #WeLoveDust (ljubimo prah). Tudi in predvsem zaradi takšnih zgodb se Dakar verjetno res ne bo nikoli končal in se morda nekoč celo vrnil na afriško celino.
Pogled v prihodnost: na koga staviti v prihodnosti?
In ker je bilo o letošnjem Dakarju povedano vse in še več, bom sama ubrala alternativni pristop in pogledala v svojo kristalno kroglo. Kdo bo zmagal v prihodnjih letih? Med motoristi poleg običajnih osumljencev stavim na dva (posebneža): najprej na Yamahinega dirkača Adriena Van Beverena, ki se ga je zaradi zmag na dirki Enduropale Du Touquet prijel nadimek "Little Prince of the Sand". Adrien je pri svojih šestindvajsetih letih takšen, ko bi v Afriki tekmoval od prve dirke dalje; nosi retro brezrokavnik in si okrog glave ovija rute, kot da ga bo vsak hip zajel puščavski vihar. Lansko leto je bil Adrien kot 'rookie' (novinec) na Dakarju šesti, letos pa se mu je tretje mesto izmuznilo za pičlih, jao jaooooo, 48 sekund.
Moj drugi kandidat za podij prihodnosti je Portugalec Joaquin Rodrigues, t.i. J-Rod. Ja, Joaquin, ki dirka za indijsko ekipo Hero Motosports, je na svoji prvi puščavski dirki nastopil šele lansko leto, to je bil reli Merzouga, nato pa se je udeležil še 'uradnega treninga' pred Dakarjem in zadnjega relija svetovnega prvenstva v cross-countryju Olybia, kjer je bil (kar) petnajsti. Svoj prvi Dakar je zdaj Portugalec zaključil na 12. mestu in to kljub dejstvu, da je bila letos navigacija mnogo bolj zaj*****. Celo Peterhansel je priznal, da je letos navigacija, merde, težka, težka, nato pa se je - izgubljen - zaletel v - prav tako izgubljenega - Simona Marčiča.
Tako je, v naslednjih letih bo na Dakarju zagotovo napredoval tudi Simon Marčič. K letošnjem reliju je pristopil z lepo pospravljenim egom, novim znanjem in dobro pripravljen, a ga je žal doletela slava, ki si je ni želel. Odprti zlom se k sreči zaceli in Marča bo naslednje leto zagotovo spet predstavljal Slovenijo, skupaj s srbskim tekmovalcem Gaborjem Saghmeistrom pa tudi Jugoslavijo. Ja, Gabor, ti, brez zamere, spadaš med 'stare' face. Letos si že sedmič prišel v cilj, cel, lepo zagorel in dobre volje, pa čeprav si imel na 4.000 metrih nadmorske višine nekaj težav z vžigalnikom ... ;-)
Bo Peugeot nadaljeval (uspešen) triletni projekt?
Največ šampanjca so letos popili (in se z njim tudi stuširali) stari in novi znanci. Peterhanslu privoščim še veliko prh, a me vseeno skrbi, da ga bo v primeru, da se ekipa Peugeot-Total odloči nadaljevati z Dakarjem (ja, Bruno Famin je povedal, da je bil Dakar triletni projekt in da sam bog ve, kako naprej), slej ko prej Loeb nažgal, žetončke pa bi v prihodnjih letih stavila tudi na Despresa. Sam Sunderland je ob odsotnosti Pricea uporabil lanskoletno 'avstralsko formulo' - konsistentnost.
Hondina ekipa bi brez katastrofalne ekipne napake verjetno celo prekinila šestnajstletno vladavino KTM, a Sunderland in Walkner sta šele komaj dobro prestavila v najvišjo prestavo in zato bo v naslednjih letih v moto kategoriji cel kažin. In ne nazadnje: Sergey Karyakin in Nikolayev s Kamazom bi se mogoče raje stuširala z vodko, a to je zgolj moja domneva.
Evo, smo vsi? Gremo domov!
Tina Torelli
Foto: Red Bull Content Pool, moštva