V sezoni 2006 sem imel možnost izbire, ali bi na gorskih dirkah raje nastopal z vrhunskih dirkalnikom Fiat Punto Kit Car ali s pokalnim Fiatom Seicentom.
Izbral sem Seicenta.
Pravite, da sem imel slab dan, mogoče bi mi pripisali celo neprištevnost ali celo kaj hujšega, vendar sem še danes prepričan, da sem se odločil prav. Namesto priganjanja vrhunskega dirkalnika s sekvenčnim menjalnikom, 220 'konji' in nastavljivim podvozjem sem se odločil za pokalni Seicento, ki je razvil komaj 80 'konjev'. Toda čeprav sem z zavidanjem vsakič odkrito navijal za našega Sašo Kapetanoviča, ki je potem uspešno krmaril omenjenega Valantovega Punta, sem tisto sezono več kot užival in se ogromno naučil. Da, tudi z nesrečo, ki bi me v primeru Punta finančno pokopala za deset let, Seicenta pa smo popravili že do naslednje dirke. In kaj je tako uživaškega v šibkem pokalnem avtomobilu? Zaradi hude konkurence skrbna priprava na vsako dirko, ogledi proge, kot bi se boril vsaj za naslov evropskega prvaka, in ob dobro opravljenem delu za konec še pokali, ki mi pomenijo veliko več kot bi mi adrenalinska injekcija s Puntom, ki je imel to smolo, da ni bil konkurenčen v skupni razvrstitvi. V tisti sezoni sem veliko noči prebedel s polno glavo načrtov, kako bi iz Seicenta in proge izvlekel še kakšno stotinko sekunde več, se na dirkah veliko prepotil in na koncu osvojil naslov podprvaka v diviziji I gorskih dirk. Tisti pokal, ki so mi ga porinili v roke na Večeru prvakov, kot se imenuje svečana slovesnost ob zaključku sezone, mi je zelo pri srcu, saj vem, da je v njem vloženega veliko truda, talenta in tudi trpljenja. Če bi imel možnost, bi zadevo takoj ponovil, saj se tistega leta učenja, odkritega tovarištva (prijatelji, navijači) in zdravega rivalstva (tekmeci) še danes živo spominjam.
Potem pa si predstavljajte, da s poceni pokalnim avtomobilom dirkate na krožnih dirkah, kjer vas dejansko obkroža še deset, 15 ali 20 enako talentiranih in motiviranih mladeničev v primerljivi tehniki. To je bitka za vsak centimeter steze, kjer prostora za napake ni in kjer so vzvratna ogledala, blatniki in odbijači dejansko potrošni material. Takrat se izkaže, kdo je res nadarjen, ali se zna spopasti v stresnem okolju in se pravilno odzvati v kočljivem položaju. Kdor misli, da je dirkanje samo popoldansko tiščanje plina, je krepko v zmoti. Dirka se začne že deset ali 14 dni prej, priprave nanjo pa dejansko pred sezono z zdravniškim pregledom in opravljenimi testi, ki so predpogoj za dirkaško licenco.
Zato mi komentarji v smislu 'saj ima samo 80 'konjev'' ali 'tako se jaz peljem v soboto do trgovine' vsakič dvignejo še tistih nekaj las, ki vztrajajo na moji buči. Ste poskusili na dirki? Ne? Potem se raje ugriznite v jezik, bo manj škode. Res sicer velja pravilo, da o politiki, nogometu in avto-moto športu vsi vse vemo, vendar to je zgolj utvara. Voziti avtomobil zna skoraj vsak, toda dirkajo le redki in zmagujejo le izbranci.
Zato sem velik podpornik pokalnih tekmovanj, sploh tistih poceni, kjer ni predpogoj, da imaš doma očeta direktorja ali dobrosrčnega strica iz Amerike. Čelado dol Mirku Marinšku, ki ga večina pozna kot Lema Racing: dobesedno z lastnimi rokami je naredil domači dirkalnik in ustanovil Germanol pokal Renault Twingo, ki gostuje na znamenitih dirkališčih v naši okolici. Twingo je osiromašen vseh nepotrebnih stvari, zato je njegova teža zgolj 870 kilogramov. V notranjosti je ostal zgolj dirkaški digitalni merilnik, školjkasti sedež, dirkaški volanski obroč, varnostni lok in šesttočkovni varnostni pas. Za pravo zvočno kuliso (pravzaprav je dirkalni Twingo precej glasen, kot bi hotel druge opozoriti, naj se z njim ne šalijo) poskrbi italijanski izpušni sistem Regazzoni, podvozje je kombinacija domačega znanja (Amortizer) in dirkaškega nemškega vzmetenja (Eibach). Vse drugo, menjalnik, diferencial, zavore (zadaj bobnaste!), je serijsko, da je cena takega dirkalnika res nizka, prav tako pa ne bankrotiraš pri vzdrževanju. To je to, razliko med podobno tehniko naredijo dirkači s svojim talentom in pogumom.
Priznam, da sem v dirkalniku slabo sedel, saj je prostor za glavo precej skromno odmerjen. Novopečeni prvak Boštjan Avbelj me je še opozoril, da je steza na Racelandu precej spolzka, zato je treba biti s kitajskimi gumami Nankang (ki jih uporabljajo ne glede na vremenske razmere, zato je po besedah Boštjana vožnja po dežju prava avantura) precej pazljiv. Že takoj mi je bilo všeč, da zavore zaradi boljšega občutka nimajo serva, prav tako je natančen volanski sistem. Zadnji pogon pomeni, da hoče zadek na vsakem bolj ostro odpeljanem ovinku prehiteti prednji del avtomobila, kar je pravi izziv za dobre voznike, malce pazljivosti pa je treba posvetiti le zgodnjemu odkrivanju meje zdrsa, sicer te težji zadek (masa motorja!) zelo hitro prehiti. Ampak če sta motor in pogon zadaj dobra za Porsche 911, ni hudič, da ne bi bil tudi za šibkejši Twingo! Seveda sem spet pogrešal kakšen hitrejši ovinek, kjer bi prišli do izraza izdatnejši odbijači in večji zadnji spojler, zato smo ob namigu Domna Stauta kot lastnika Racelanda spet dobili zagotovilo, da razmišlja v tej smeri. Ne morem reči, da sem v vožnji užival, saj proga za kart ni najprimernejša za Twinga: bi pa se takoj preskusil na kakšen pravem dirkališču, seveda na dirki, kjer bi me drugih deset dirkačev najverjetneje kmalu spravilo na zadnje mesto, mogoče celo s steze. Toda še enkrat ponavljam: ena napeta dirka, čeprav s podhranjenim dirkalnikom, je vredna več kot cela sezona s čistokrvno dirkaško pošastjo, če se voziš sam.
Ko sem zapeljal v bokse, sem seveda najprej potipal gume, ki se podobno kot prej Boštjanu niso niti dobro ogrele. Zato pa je bil toliko večji izziv krotiti zadek, ki je kljub 80 'konjem' precej nemiren, občasno tudi samosvoj. Občutek za volanom pa je povsem dirkaški, zato ni čudno, da so bile majčka s kratkimi rokavi, rokavice in podkapa povsem mokre. Ni dirkanja brez 'švicanja'.
Na koncu le vprašanje: se upate prijaviti na izbor Race Star 2016? Z zgolj 80 'konji' pač ne bi smelo biti težav, kajne, sploh če poslušamo gostilniške debate. Pa da vidimo ...
Tekst Aljoša Mrak; Foto Saša Kapetanovič
Ko še pevka utihne
Na naše vabilo se je odzvala Nina Pušlar, ki je ne samo prikupna pevka, ampak tudi neustavljiv vir besed in dobre volje. Najprej je stezo odpeljala s serijskim Twingom in svojim tempom (za statistiko 1.21,73), nato pa s pomočjo nasvetov Boštjana Avblja svoj čas izboljšala za skoraj tri sekunde. »Prav uživam v vožnji, vendar komaj čakam, da me prvak zapelje z dirkalnikom,« je čebljala med kratkimi odmori. Seveda se Boštjan kot uglajen mladenič ni pustil prositi in kmalu je bila v dirkalniku s čelado na glavi in tako privezana, da se je tudi poskočna gospodična ni mogla premakniti. Boštjan je nato odpeljal nekaj hitrih krogov in Nina je bila očitno navdušena. »Kakšen zvok, kako je to zabavno,« so ji lica kar žarela pod čelado. Toda zanjo smo imeli še en izziv, saj smo jo namreč povabili kar za volan pokalnega Twinga. Ker je Boštjan za tretjino večji kot Nina, je bilo nekaj težav z dosegom stopalk, nekaj zmajevanja z glavo pa je bilo tudi zaradi širokih podplatov zimskih čevljev. »Saj bo dobro, tako ali tako ne bo divjala,« je govorila, mi pa smo iz izkušenj vedeli, da se za volanom dirkalnika le stežka voziš počasi. In res, Nina je prve kroge odpeljala umirjeno, nato pa tempo zvišala do te mere, da je enkrat v paniki s širokim podplatom pohodila tako stopalko za plin kot tisto za zavoro. Nedolžen izlet s steze je prav popestril sicer megleni dan v Krškem, saj smo se na račun šopa trave na prednjem spojlerju prešerno nasmejali. Toda Nina je očitno tudi pogumna, saj si je zaželela še kakšnega kroga na pravem dirkališču, po možnosti z močnejšim pokalnim Cliom RS. Nina, zmenjeni!
Avbelj zablestel že prvo leto
Kot sin nekdanjega uspešnega motokrosista se je Boštjan Avbelj najprej poskusil v motokrosu, nato pa odnehal z dirkanjem. »Bilo je predrago in na očetovem primeru smo vedeli, da se z družinskim denarjem pač ne da dirkati. Nato pa je Lema Racing organizirala izbore ter poceni pokal in ni mi bilo treba dvakrat pomisliti, ali bi se prijavil ali ne,« je dejal 25-letni Avbelj, ki je letos suvereno osvojil naslov prvaka v pokalu Germanol Renault Twingo. Prijava je bil zadetek v polno, saj je zmagal tako na madžarskem Hungaroringu kot tudi na avstrijskem Red Bull Ringu in češkem Mostu, po eno zmago in z enim drugim mestom pa je odšel iz avstrijskega dirkališča Salzburgring ter slovaškega Slovakiaring. »Bila je sanjska sezona, polna napetih bojev in borb do zadnjega metra dirk, zato sem več kot zadovoljen, da sem se prijavil. Za prihodnjo sezono imam kar nekaj možnosti, čeprav se zdijo najverjetnejši nastopi na srednjeevropskem prvenstvu ESET-V4 in španskem pokalu Renault Clio,« je dejal Avbelj.
Če koga zanima, je na spletu že napoved, da bo Lema Racing (oziroma njen neuničljivi vodja Mirko Marinšek) tudi v sezoni 2016 razpisala izbore za mlade dirkaške talente. V spletni brskalnik vtipkajte Race Star 2016 Lema Racing in preverite, kdaj se bodo začeli.
Renault Twingo Cup
Motor
1.0 SCe, vrstni trivaljnik, atmosfersko polnjeni, nameščen zadaj prečno, elektronika znamke Bosch
gibna prostornina (cm3) 999
največja moč (KM pri 1/vrt) 78/6.000
največji navor (Nm pri 1/vrt) 91/2.850
Pogon
zadnji pogon
Menjalnik
5-stopenjski, ročni
Podvozje
prečna vodila, vzmetni nogi, vijačne vzmeti znamke Eibach, blažilniki znamke Amortizer
zadaj poltoga prema, vzmetni nogi, vijačne vzmeti znamke Eibach, blažilniki znamke Amortizer
Mere
dolžina (mm) 3.610
širina (mm) 1.680
višina (mm) 1.510
masa (kg) 870
Gume (platišča) Nankang (195/50 R15)
Poraba
Velikost posode za gorivo (l) 34
Povprečna poraba (l) 7 l na dirko (25 min)
Cena (evrov) 12.700 brez DDV
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja