Predstavitev domačih prvakov 2007

Omenjeni dirkači so slovenski dirkaški vrh, elita, najboljše, kar smo v sezoni 2007 videli. In občudovali. Verjetno ga ni mladeniča, ki ne bi zamenjal z njimi. Prav zato, ker dirkaški šport spada med težje (da o denarju sploh ne govorimo), bomo predstavili, kdo se skriva za negorljivimi kombinezoni in čeladami.

RELI: Tomaž Kaučič-Peter Zorenč

Maribor pred Ljubljano

Okoli Tomaža Kaučiča se je ustvarila zmagovalna ekipa, ki vsako leto pripravlja reli Maribor. Torej lahko mirno trdimo, da je 29-letni Mariborčan steber štajerskega dirkanja, čeprav se je moral zaradi svoje vihrave narave nekajkrat pošteno opeči, da je v letošnji sezoni osvojil tako želeni naslov prvaka.

Začel je leta 2001 na šiškenskem stadionu na Petrolovem izboru za pokal Seicento, vendar ni prišel v ožji izbor. Zato so se doma, kjer imajo zelo uspešno pekarno, odločili, da kar sami kupijo dirkalnik Seicento Sporting in preizkusijo, ali je visok Kaučič (ki je v Seicenta komaj zlezel) sploh iz pravega (dirkaškega) testa. Že isto leto je bil zmagovalec pokala, nato je leta 2002 sedel v Citroënovo Xsaro in se preskusil tudi v reliju. Precej izletov s ceste in tudi nekaj tehničnih težav mu ni preprečilo, da se z relijem ne bi povsem okužil, in tako je že naslednje leto sedel v vrhunskem Renaultu Cliu S1600. Zmage v skupni razvrstitvi in želja po enakovrednem stroju so ga leta 2004 pripeljale do Subarujevega dirkalnika, s katerim je letos osvojil naslov prvaka v reliju.

Zanimivo je, da je začel z izkušenim sovoznikom, nato pa si je za sovoznika izbral najboljšega prijatelja Petra Zorenča, ki je bil popoln začetnik! Proti vsem pričakovanjem je kombinacija hitrega in norega voznika, ki je imel ambicije zmagovati, ter popolnoma neizkušenega sovoznika, ki ni znal krotiti njegove vihrave narave, vendarle delovala. In tako je 29-letni Peter Zorenč skupaj s Kaučičem letošnji prvak – po le treh letih dirkanja!

KROŽNE DIRKE: Zdene Robida

Na dirkališču zasebno in poslovno

Ko je kupil pokalnega Volkswagna Beetla, ga marsikdo ni jemal preveč resno. Novejši dirkal­nik je bil vrhunsko pripravljen, vendar pa – če smo odkriti – ali se vam Beetle sploh zdi športni, kaj šele dirkalni avtomobil? No, originalni motor, to je 2, 8-litrski VR6, je kmalu zamenjal 1, 8-litrski štirivaljnik, ki mu pri delu pomaga turbopuhalo.

A ker vemo, da je 150-‘konjev’ odločno premalo, so ga temeljito obdelali; prostornino so povečali na dva litra ter mu dodali dirkaško elektroniko in zmogljivejše prisilno polnjenje. Zato se ne čudite, da je tlak v turbopuhalu mogoče naravnati od 1, 2 bara do 2 barov, kar pomeni tudi okoli 500 ‘konjev’ največje moči! Da je Robida z dušo res pri dirkanju, priča tudi njegova pomoč pri predelovanju Mobikroga, saj je svojo gradbeno mehanizacijo nesebično posodil za izboljšanje varnosti.

PARALELNI RELIKROS: Miha Rihtar

Stanovanje za dirkalnik

Najsočnejša zgodba 46-letnega Mihe Rihtarja je z začetka njegovega dirkanja, ko je, da si je lahko kupil dirkalni avtomobil, prodal stanovanje v Ljubljani in odšel med podnajemnike. Za duševno zdravega človeka povsem nerazumno dejanje, za adrenalinskega odvisnika in neizmernega zaljubljenca v avtomobilski šport pa edina pot do zastavljenega cilja ? do naslova najhitrejšega.

Začel je že leta 1988 kot sovoznik, tri leta kasneje si je kupil dirkalnik in kmalu za tem opozoril nase kot ‘nebrušeni’ vozniški talent. Številni odstopi, predvsem pa boj z muhasto tehniko (ali po domače ‘malo denarja, malo muzike’) so ga velikokrat prisilili, da je spoznaval gledalce ob progi, namesto mahal ciljni zastavici v pozdrav, a mu to ni vzelo poguma. Čeprav njegovi dirkalniki niso bili najboljši, je nase vedno opozoril na tistih odsekih, kjer prideta do izraza talent in pogum. Na spolzkem cestišču in makadamu se Rihtar počuti kot riba v vodi.

Naslov prvaka v paralelnem relikrosu je zanj uspeh, vendar pa si zaradi užitka v vožnji želi več makadama. Če bi v sezoni 2008 zamenjal Mitsubishijevega Lancerja Evo V skupine A za poskočnejši dirkalnik skupine F, dobil še kakšnega nabrušenega tekmeca in se pomeril tudi na makadamskem odseku proge za relikros, bi bil, kot pravi, izredno srečen človek!

GORSKE DIRKE: Milan Bubnič

Brez ročne zavore ne gre

V gorskih dirkah ne potrebujete ročne zavore. Ta je le odvečna krama, težka nekaj nepotrebnih kilogramov. Pri vožnji v klanec je namreč pomembno le razmerje med maso in močjo. A to velja samo, če nisi Milan Bubnič! Primorec je znan po svojih hitrih vzponih proti cilju in atraktivnih spuščanjih proti boksom, zato je vedno in povsod ljubljenec občinstva.

Divji po na­ravi (beri za volanom) se med pogovorom zelo rad šali, da mu je pri gorskih dirkah najtežje prisiliti se, da v 180-stopinjskih ‘hardih’ ne zažene hidravlike pri ročni zavori. A da je do naslova prvaka v gorskih dirkah sploh prišel, je morala njegova Lancia Delta Integrale skupine F na fitnes v Avstrijo, kjer so pri Gabatu iz nje izvlekli okoli 500 ‘konjev’. Talentiran voznik, ki bi se zaradi atraktivnega sloga vožnje še vedno rad pomeril v reliju, ter vrhunska tehnika sta tako kljub letom zasluženo okronana z naslovom slovenskega prvaka!

Aljoša Mrak, foto: Saša Kapetanovič, Aleš Pavletič, Dušan Lukič, Tadej Pišek

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj