Intervju z mehanikom Mirana Stanovnika

7. 5. 2014
Deli

Thorsten Kaiser, reli mehanik in dirkač.

Reli mehanik se pa ne sliši najbolje, so mi rekli kolegi z moto uredništva, napiši raje mehanik reli motociklov. To je seveda res, ni pa to vsa resnica: mehanik reli motociklov je namreč tudi spremljevalec reli voznikov na vzdržljivostnih terenskih relijih, kjer je njegova delavnica šotor, njegova postelja tla, spanec pa žal ni vključen v paket.

Mehanik Mirana Stanovnika je zame zato pravi reli mehanik in ne samo to, je tudi filozof in čarovnik (včasih je motocikel treba popraviti na daljavo, kot to počnejo bioenergetiki). Ja, v puščavi, natančneje v taboru relija Abu Dhabi Desert Challenge (reportažo si preberite v tokratni številki Avtomagazina) človek sreča vse mogoče modele. V glavnem izven serijske. Malo sva klepetala na žgočem soncu, ko sva čakala, da se Miran vrne v cilj.

Povej mi o svoji službi – je sanjska?

Ko me je nazadnje nekdo to vprašal, bilo je na Dakarju, sem odgovoril, da to delam, ker sem nor in neumen. Mogoče sem pa res. Pri osemnajstih sem šel na reli, da bi videl, kako je, ker sem si želel dirkati, zdaj sem pa že dvajset let mehanik. Ko je prilika, seveda tudi tekmujem. Kar je pomembno. Dober mehanik pozna obe plati dirkanja: prvo vrsto in zakulisje. Če se posvečaš samo šraufanju, ti uide pomemben del zgodbe.

In mnogo pustolovščin.

Res je, a te so samo manjši del mojega življenja. V Hamburgu imam svojo garažo za motocikle in avtomobile. In dela čez glavo.

Vse te dirke ti dajejo status zvezdniškega mehanika.

Ja, predvsem Dakarji pa tudi druge dirke, to je dobra reklama. Nikoli nisem plačal enega evra za reklamo, ljudje pridejo sami in mi jih ni treba prepričevati, da bi mi zaupali.

Kateri je najboljši del tvoje službe?

Vidiš neverjetne kraje in spoznaš resnično zanimive ljudi. Ti reliji so tudi moj ventil - doma imam zelo stresno življenje, moj delovni teden traja sedem dni in ko grem delat, ko na primer sem, se kljub vsemu naporu počutim, kot da sem na počitnicah.

Te tile nori motoristi ne spravljajo ob živce?

Ne vsi, haha, Miran je skuliran, kot vidiš, odlično sodelujeva že več kot deset let in tega ti ne govorim samo zato, ker mi v obraz moliš svoj diktafon. Miran je vrhunski športnik. Vedno ima dobro energijo in je vedno pozitiven, pa če se zgodi še ne vem kakšno sranje, ostal bo nasmejan in bo o tem sranju celo vedel povedati kaj smešnega. To imava skupno, oba sva močnega duha, zato ne bova nikoli razumela ljudi, ki ob prvi oviri odnehajo samo zato, ker jih nekaj boli. Tukaj ni vprašanj: bolečina na dirki ni pomembna, treba je priti do cilja. Mogoče se Miran zdi marsikomu ekstremen, z moje perspektive pa je točno takšen, kot mora biti.

So vsi mehaniki tako trdoživi kot ti?

Saj ne vem, če sem trdoživ. Včasih celo mislim, da sem kot kakšna damica, če se primerjam z Miranom. Vseeno pa to ni lahka služba. Tu res ni tako hudo, a na Dakarju delaš vso noč in se nato podnevi voziš, postavljaš bivak in čakaš tekmovalce. V treh tednih tako mogoče zares spiš dva ali tri dneve, sicer pa se zadovoljiš z dvema urama na dan. Tega sem se tako navadil, da tudi doma ne spim dosti več.

Kako se sproščaš?

Grem v hribe, sam, zjutraj ob štirih zagrizem v sneg.

Kaj izrednega se ti je zgodilo zadnji čas?

Rota virus.

Tokrat je na dirki umrl en tekmovalec in smo se pri večerji pogovarjali o strahu pred naslednjo etapo in pred smrtjo. Kako je s tvojim strahom, kadar si na drugi strani, ko tekmuješ?

Manj strahu imaš, varnejši si. To se čudno sliši, a v resnici funkcionira tako. Strah te zakrči. Sproščenost je ključna, to pa je stanje brez strahu.

Kolikšen je tvoj delež pri uspehu tekmovalca?

Težko ga je izmeriti, na teh off road dirkah odpade največji del na tekmovalca: na njegov talent, psihofizično pripravljenost in znanje preživetja v skrajnih razmerah. Seveda je material pomemben in moje delo je, da ne naredim nobene napake. Po toliko letih, ko z Miranom delava skupaj, še ni bilo napak, zato se vedno bolj bojim, da se bo enkrat zgodilo. Tako vedno rečem, da je v mojem poslu 50 procentov sreče in ...

... in petdeset procentov Thorstna.

V resnici si z Miranom srečo deliva. Včasih, ko je gsm signal, delava na daljavo, v večini primerov pa mora biti tekmovalec sam sposoben popraviti motor.

Delaš na daljavo kot bioenergetiki, na koncu dneva pa nisi samo mehanik, ampak tudi podpora in prijatelj.

Ja, tisti čas, ko smo na poti, si nadomestimo družino. Kot tekmovalec si ves dan sam na poti, pred sabo vidiš samo pesek in pusto pokrajino, zato se moraš zvečer s kom pogovoriti. Imeti moraš nekoga, ki te nekje čaka, saj so te etape včasih tako ekstremno težke, da je to težko opisati. Kar govorim, mogoče malo manj velja za Mirana in malo bolj za druge tekmovalce. Miram ima posebno glavo. Včasih je bilo tekmovalcev, kot je Miran, več. A ker je za dirke potrebno vedno več denarja, se je včasih udeležujejo tudi takšni, ki jim niso dorasli. A ti grejo večinoma z avti in ne z motocikli. Na motociklu si sam. na motociklu je hitro čas za trenutek resnice.

Kaj si se iz teh ekstremnih pustolovščin naučil o življenju?

Koliko časa boš tukaj? Ker gre za zelo dolg odgovor ...

Če ga malo skrajšaš ...

Živeti moraš vsak dan takšen, kakšen je in iz njega potegniti najboljše. Če to pomeni, da se moraš boriti, stisneš zobe in se boriš. Če pa se razgovorim na dolgo, bodo pa na dan prišle nore stvari. Ko sem začel s tem delom, sem bil del KTM tima; imeli smo 12 dirkačev in sem delal za njih. Od teh 12 dirkačev so danes samo štirje še živi in zdravi, štirje so na invalidskih vozičkih, štirje pa mrtvi. Ko si, tudi kot mehanik, v starih dneh vstopil na Dakar, na pravi, afriški Dakar, si moral biti pripravljen na vse. V Argentini je prvi supermarket vedno za vogalom, v Afriki pa nisi vedno jedel, ko si bil lačen. Zdaj je v tem manj športa in več denarja. In če svoj prvi Dakar leta 1999 primerjam s tistimi čisto prvimi, o katerih so mi govorili stari mehaniki, sta spet dve različni zgodbi. Danes KTM mehanika ne boš videl, da bi se dotaknil katerega drugega motocikla. Prej so si pa vsi pomagali. Timski duh ugaša, zdaj živi samo še spirit za lasten tim. Prej smo bili nekako bolj skupaj in si pomagali, da so vsi prišli na cilj. Zdaj tovarniška moštva najemajo ljudi samo zato, da vidijo, kakšne napake dela konkurenca, kot se to dogaja v Formuli ena. Ampak zdaj sva pa zašla s poti, ne?

Ampak saj to je dirka po brezpotjih, je že v redu.

Tekst in foto: Tina Torelli

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"