Po enem letu načrtovanja in izdelovanja je 22 študentov ljubljanske univerze (večinoma strojnikov in na žalost samo fantje) svoj dirkalnik najprej odpeljalo na tekmovanje v italijansko Parmo, nato pa na ogled v ljubljanski študentski kampus.
Na dirki v okviru tekmovanja Formula študent, kjer med seboj tekmujejo študentje različnih univerz, so se naši aduti srečali z veliko težavami, vendar tudi s povsem novo izkušnjo. »Gre za inženirsko, in ne motošportno tekmovanje, zato je bistvo te serije pridobivanje izkušenj ter navduševanje študentov za strojništvo,« so dejali, mi pa pravimo, da ni lepše motivacije kot izdelava lastne formule. In še pozor: sicer pod okvirjem ljubljanske univerze, vendar so to naredili v prostem času, torej poleg vseh študijskih obveznosti!
Omenjenih 22 študentov je moralo narediti vse: najprej narediti načrt projekta, nato zbrati sponzorje in donatorje, pridobiti partnerje (za izdelavo posameznih delov dirkalnika) in šele potem dejansko začeti izdelovati dirkalnik. Kot smo že napisali v letošnji šesti številki, so si zamislili lahek in enostaven dirkalnik, nato pa so imeli veliko težav prav zaradi kompleksnosti oziroma zapletenosti tehnologije. Toda to jim je na tekmovanju prineslo tudi veliko pohval ter spodbudnih besed – da, celo od strogih sodnikov.
Najprej so kupili rabljen motocikel Aprilia RXV 450, saj so potrebovali pogonski motor (štiritaktni dvovaljnik v obliki črke V) in menjalnik. Nato so se lotili monokoka, ki ga lahko imenujemo tudi hibridna šasija (spredaj iz ogljikovih vlaken, ki mora imeti celo zmečkljivo cono, zadaj cevna konstrukcija), nato pa prilagodili elektriko, elektroniko, podvozje ter druge sestavne dele. Čeprav so diferencial z delno zaporo kupili pri Drexlerju, so dele podvozja (po domače roke), platišča in izpušni sistem naredili čisto sami. Sploh platišča, ki so mešanica ogljikovih vlaken ter aluminija, so bila v Italiji prava atrakcija, veliko težav pa so imeli z izpušnim sistemom. Da so lahko prilagodili obliko majhni formuli, so morali narezati okoli 100 majhnih koščkov primerne oblike, da so jih nato skupaj zvarili in tako ustvarili prave krivine. Premniki so aluminijasti, sesalni kolektor deluje variabilno, hladilnik pa je kar od klasičnega Minija. Skratka, veliko sestavnih delov so naredili sami, kar je bilo za ekipo, ki na tem tekmovanju nastopa prvič (v nasprotju z mariborsko, kjer imajo že več izkušenj), kar velik zalogaj.
Dirkalnik so pripravljali in popravljali vse do tehničnih pregledov, ki so bili obvezni pred statičnim in dinamičnim delom tekmovanja. Najprej so imeli težave z zatikanjem in nenatančnostjo volanske letve, ki so jo večkrat zamenjali, šele četrta (v bistvo od Renaulta Clia) pa je bila prava in primerna. Nato je bil preglasen izpušni sistem, saj pravila dovoljujejo 100 decibelov v prostem teku in 110 decibelov pri 9.000 vrtljajih. Sodniki so namignili, naj dajo v izpuh še malce polnila, nato pa pridejo nazaj. In res, bodoči strojniki so to naredili in z veseljem ugotovili, da njihov izpušni sistem ustreza strogim predpisom, nato pa kmalu doživeli katastrofo. Zaradi polnila se je izpušni sistem tako segrel, da je pri višjih vrtljajih dušilni lonec dobesedno razneslo. Tako so bili prisiljeni izpustiti dinamični del testa, vendar dokaz, da so imele vse ekipe z vsega sveta bolj ali manj težave, je že ta, da jih je od okoli 40 dirkalnikov zgolj osem prevozilo predpisanih 22 kilometrov na stezi Riccardo Paletti v Varano de' Melegari (Parma).
»Dokazali smo, da lahko tudi kot začetniki na tem tekmovanju naredimo dirkalnik po pravilih, ki obsegajo 200 strani. Zadnje noči sploh nismo spali, zato nam pomanjkanja zagrizenosti ali timskega dela ne morejo očitati. V tem letu smo se veliko naučili, zato s projektom nadaljujemo. V prihodnjem letu bomo nadaljevali s tem dirkalnikom, saj lahko z njim (seveda predelanim in izboljšanim) nastopamo še eno leto po nastopu na prvi prireditvi, hkrati pa bomo začeli izdelovati še enega. Večina ekipe ostaja ista, naš dolgoročni načrt pa je hkratna izdelava dirkalnika z motorjem z notranjim zgorevanjem ter dirkalnika z elektromotorjem,« so še dodali. Mi pa kot medijski sponzor tega zanimivega projekta lahko samo rečemo: srečno, držimo pesti!
Besedilo: Aljoša Mrak
Foto: Uroš Modlic, arhiv Superior Engineering
Zahvala
Zahvaljujejo se naslednjim sponzorjem in partnerjem: Mahle Letrika, Cimos, SHD (dobavitelj ogljikovih vlaken), TPV, Rotobox (platišča), Prit hidravlika, Berk kompoziti, Krokar, Unior, 3D center, Iskra Mehanizmi, GKN (polgredi), Albatros, Inotherm, Ultramarine, Plamtex, Kovinc, Koped, Air'N'Shocks, Go Opti, DSV in Brzina.
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj