Zadnje leto svet in njo globalni šport pretresa pandemija virusa Covid-19. Zažrl se je v vse pore našega življenja, vstopil je v naše domove, spremenil je delovni ritem v službi, vrtcu, šoli, delno ali popolnoma omejil potovanja, športne dogodke in, ja, tudi obiske dirk. Odkar smo s soočili z njim, smo postali drugačni, manj se družimo in bolj ostajamo doma. In dirke razreda MotoGP že drugo sezono spremljamo le po televiziji ali preko računalnika.
Svetovno prvenstvo razreda MotoGP se, tako kot drugi športi, že drugo sezono sooča s praznimi tribunami. Tam namesto navijačev, ki pomenijo sol dirkanja in so njegova duša, samevajo prazni stoli tribun. Namesto gorečega navijanja, piskanja, ploskanja, skakanja, molitev za čim boljši rezultat izbranega junaka in kletvic ob njegovem neuspehu, žalostno zavija le veter.
Dirkaški »paddock« je prazen, razen dirkačev z določenim številom članov ekip in delavcev, ki skrbijo za nemoten potek izvedbe dirkaškega vikenda. Virus je družbo prisilil v izvajanje protokolov. Varnostnih, zdravstvenih, vseh ostalih. Dirkači pri tem niso izjema: protokol v hotelu, protokol pri transportu do dirkališča, tam znova protokol. Da o protokolih pri letalskih prevozih sploh ne govorimo. In prebivanje v mehurčkih, kjer stiki z ljudmi izven določenih balonov niso dovoljeni ali zaželeni.
Vse se vrti pred našimi očmi kot kakšna sitna nočna mora, ki je kar noče biti konec. Za prvim je prišel drugi val, sedaj že tretji - koliko jih še bo? Koliko je še do tiste normalnosti, ko smo se lahko štirje brez mask usedli v avto, veselo odbrzeli v Brno, Mugello ali Spielberg in tam uživali v dirkaških predstavah dirkačev kraljevskega razreda, se naslajali nad tehnološkimi rešitvami draguljev dvokolesnega sveta, spoznavali dirkaška ozadja in nove ljudi. Brez protokolov na mejah, na letališčih, v hotelih in dirkališčih.
Ne vem kako je z vami, a sam imam zoprn občutek čudne, morda umetne dirkaške klime. Kot bi namesto pravih dirk spremljal nekakšne virtualne boje, po katerih se dirkači pripeljejo v bokse in – si nataknejo maske. A boji na stezi so resnični, letos bo še posebno napeto, sploh ob dejstvu, da se vrača Marc Marquez, da Valentino Rossi tudi v novi ekipi (še) ne najde poti nekdanjega uspeha, in da so v kraljevski razred letos vstopili nekateri hudo vroči mladci, recimo Jorge Martin pa še kdo, ki bodo izkušenejšim kravžljali živce.
Virus je ustavil tudi razvoj tehnike, predvsem agregatov, zato so se preko zime inženirji posvetili razvoju drugih elementov in sklopov, najbolj je to vidno pri aerodinamiki, motocikli so letos baročno okrašeni s krilci, dodatnimi režami in rešitvami, ki so še pred leti zdele utopične.
A ne kaže jedikovati in se pritoževati, najbolj pomembno je, da stroji kljub vsemu tudi letos hrumijo, da se prvenstvo odvija in da bomo tudi letos ob koncu sezone dobili novega svetovnega prvaka. Da bomo priča bojem na stezi. Tu je in bo verjetno moral tudi v bodoče, organizator, španska Dorna, pokazati vse svoje logistično in organizacijsko znanje ter se hitro odzivati na morebitno spremenjene epidemiološke razmere.
To je naša nova realnost. Tudi v tem našem športu. Kljub vsemu in navkljub verjetni odsotnosti s tribun in spremljanju dirk v živo, vam želim obilo športnih užitkov tudi v sezoni 2021. Če smo motoristi lani praznovali 100-letnico prve motoristične dirke v Sloveniji, ni vrag da ne premagamo tudi ta virus. Zmoremo. Naj vam pandemija ne vzame poguma, vztrajajte, pri tem si dajte duška ob letošnjem navijanju za vašega dirkaškega junaka.
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj