Vztrajnostni reli: Dakar Series 2008

Carlos Sainz je s turbodizelskim Volkswagnovim Touaregom zmagal na prvi dirki, ki bo veljala za tekmovanje Dakar Series. Po sedmih dneh in 2.600 kilometrih je za samo dobri dve minuti premagal kralja afriškega Dakarja Stephana Peterhansla (Mitsubishi Pajero).

7. 5. 2008

Zaradi odpovedi klasičnega, vsem znanega afriškega Dakarja se je francoski organizator ASO (Amaury Sport Organisation) odločil, da že letos pripravi nadomestek, ki bi bil vsaj obliž na veliko rano, ki jo je dirkačem, ekipam in tovarnam prizadela odpoved velike dirkaške avanture v zadnji minuti.

Tako so za letos organizirali vztrajnostni reli na Madžarskem in v Romuniji ter ga poimenovali osrednjeevropski reli (tega ne smete mešati z osrednjeevropskim prvenstvom, ki velja za reli! ). Pasti tokrat niso bile številne sipine, temveč predvsem blatni in snežni deli proge. Ker je bilo snega v romunski pokrajini Sovata toliko, da ga tudi z nečloveškimi napori Francozov in prijaznih domačinov ni bilo mogoče odstraniti, je moral organizator le mesec dni pred začetkom tega relija zarisati novo traso.

Novodobna dakarska dirka je imela povsem drug pečat ? namesto vročine mraz, namesto vročega peska moker sneg. Najprej pa naj razjasnimo: zaradi nevarnih razmer v Afriki bo novi Dakar v Južni Ameriki (več bo verjetno znano 13. maja po tiskovni konferenci), ASO pa namerava organizirati alternativno serijo, imenovano Dakar Series. To naj bi bila nekakšna vstopnica za južnoameriški Dakar (a to ni več Dakar, kajne? ), čeprav se po koluarjih že sliši, da bo le molznica za dirkače in avtomobilske tovarne.

Verjetno so Francozi pametno ugotovili, da južnoameriška avantura v Evropi ne bo medijsko tako zelo izpostavljena, in so zato sodelujočim ekipam ponudili alternativo, ki bo sprejemljiva tudi za staro celino. Skratka, tekmovanje bo verjetno izpeljano podobno kot serija Le Mans ? dirka Le Mans je le ena, v seriji Le Mans pa dirkači s podobnimi avtomobili nastopajo tudi na številnih drugih dirkališčih.

V Budimpešti, kjer se je srednjeevropski vztrajnostni reli začel, so bili najbolj ambiciozni prav stari znanci afriškega Dakarja ? tovarniška ekipa Mitsubishija in Volkswagna. Madžari so ob prelepem Trgu herojev, kjer so izpeljali verifikacije, tehnični pregled, prav na trgu pa je bilo tudi zaprto parkirišče (parc ferme), organizirali pravi šov: niso manjkale niti stojnice, letalski akrobatski vložki in atraktivno oblečene hostese.

Ko so dirkalniki, prirejeni za brezpotja, prav počasi rinili skozi množico navdušencev, so bili kot iz drugega filma. Redki slovenski novinarji smo bili še najbolj navdušeni nad tovornjaki, ki so bili kot . . ­ kaj sloni, dinozavri v trgovini s porcelanom. Lahko mi verjamete, da velikane, ki se jim odbijači zaradi ogromnih gum in dvignjenih podvozij začnejo pri glavi odraslega pešca, nikakor ni dobro izzivati.

Pravo presenečenje pa je sledilo na trasi relija. Medtem ko smo vsi pričakovali veliko blata, je na ogromnem (bivšem? ) madžarskem vojaškem poligonu kraljeval pesek, ostanek nekoč velikega morja, ki se je razprostiralo na ozemlju Panonske nižine. Motoristi so imeli veliko dela, da so držali krmila v smeri vožnje, zato si lahko predstavljamo, da celodnevna divja vožnja z redkimi trenutki, ko so se lahko usedli, nikakor ni bila za tiste brez kondicije.

Za avtomobiliste je bilo neprimerno lažje, čeprav se je že na prvi pogled videlo, da se je recimo prvih deset peljalo veliko agresivneje kot drugi. Avtomobili ? na startu jih je bilo kar 84, 96 je bilo motoristov, 18 štirikolesnih motociklov (imenovani tudi quadi) in 40 tovornjakov ? so naredili na posameznih ovinkih take luknje, da si potreboval vsaj traktor, da si lahko zvozil začrtano traso. No, s prehodi pa niso imeli težav dirkalni tovornjaki, saj jim tudi luknje, ki recimo odraslemu človeku segajo do pasu, ne pridejo do živega.

Španec Carlos Sainz, imenovan tudi El Matador, je pri Volkswagnovi ekipi prava zvezda. Dvakratni svetovni prvak v reliju, čeprav že davnega leta 1990 in 1992, je na hitrejših madžarskih peščenih stezah in zavitih romunskih kolovozih izkoristil svoje bogato znanje in le za dobri dve minuti premagal kralja afriškega Dakarja, Stephana Peterhansla (Mitsubishi). Očitno je moral ASO organizirati reli na drugi celini, da je Volkswagnova ekipa končno premagala Mitsubishijevo armado, ki ima na peščenem Dakarju neprimerno več izkušenj.

Še pred začetkom zadnje etape je imel Sainz le 18 sekund prednosti, nato pa je zadnji dan Peterhansel naredil navigacijsko napako ter celo enkrat zdrsnil s ceste, zato je zmaga zasluženo odšla v roke izkušenemu Sainzu. A tudi njegova dirka ni bila brez težav. Pri Volkswagnu so se ukvarjali s problematičnimi menjalniki, poleg tega pa je Sainz v žaru boja povozil sovoznika Mitsubishijeve posadke.

Japonec Hiroši Masuoka je na tretjem HP prebil gumo na svojem Mitsubishiju Pajeru, s sovoznikom Francozom Pascalom Maimonom sta jo poskušala zamenjati na nepreglednem delu proge, takrat pa je izza ovinka priletel Sainz. Španskemu vozniku se ni uspelo takoj umakniti nepričakovani oviri, zato je nehote povozil nogo nesrečnega Francoza. Japonec in Francoz sta nato končala delo, odpeljala tisti dan dirko do konca, vendar pa je Maimon pozneje moral v bolnišnico, saj so bile bolečine prehude. Rezultat? Zlomljen gleženj. No, če se iz nesreče celo malce pošalimo, lahko rečemo, da Sainz res ne izbira načinov, kako se znebiti tekmecev!

Zanimivo je, da so tako pri Volkswagnovi kot pri Mitsubishijevi ekipi stavili na turbodizelske motorje. Pod karoserijo modrih se skriva 2, 5-litrski motor TDI z 280 'konji', moč pa se prek sekvenčnega menjalnika prenaša na vsa štiri kolesa. Pri Mitsubishiju so še v fazi menjave bencinskih dirkalnikov s turbodizelskimi, saj bodo sčasoma štirilitrske (188 kW/255 KM, 412 Nm) bencinske agregate povsem zamenjali s trilitrskimi turbodizli (190 kW/260 KM, 650 Nm).

So pa bencinski bratje (predvsem BMW-ji! ) veliko glasnejši in zato atraktivnejši, kar zadeva dirkaški zvok motorja, saj turbodizlov sploh ni slišati. Tako Touaregi kot Pajeroti in BMW-jevi X5 imajo seveda štirikolesne pogone, najbolj zanimiva med tistimi z dvokolesnim pogonom pa je prav gotovo ameriška ekipa s Hummerji. Gre za tipične Američane: glasne, vesele in tudi precej nore. Robby Gordon, glavna zvezda te ekipe, je vedno v prvi vrsti, ko je treba kaj ušpičiti.

Nekdanji voznik prvenstva NASCAR in udeleženec dirke Indianapolis 500 je že pravi maček terenske vožnje in tudi njegov Hummer je narejen samo za vztrajnostne relije. Seveda so se tudi serije Dakar Američani lotili po svoje: s pretiravanjem. Dva Hummerja, ki sta se sončila v Budimpešti pred začetkom dirke, sta bila ena od glavnih zanimivosti.

Kako tudi ne, saj ju lahko opišemo le s presežniki. Enojno vzmetenje (skorajda vsi drugi imajo dva ločena sistema) temelji na tako veliki vijačni vzmeti, da malce bolj suho stegno odraslega moškega izgubi dvoboj pri debelini, širina in debelina kolesnih vodil pa se verjetno merita v metrih, in ne v centimetrih, kot je to v navadi pri navadnih (tudi dirkalnih) avtomobilih. Zato tudi ni čudno, da se pod karoserijo iz umetnih vlaken skriva sedemlitrski V8, ki se oglaša zelo zamolklo.

Vsekakor verjamemo njihovim trditvam, da bi glas osemvaljnika prišel bolj do izraza, če FIA ne bi tako omejevala hrupa. Zanimivo ekipo je imel tudi Opel (GM), saj sta z modeloma Antare nastopila izkušen Madžar Balazs Szalay in naš dobri znanec iz slovenskih in hrvaških relijev Daniel Šaškin. Madžar, ki ima že dolgoletne izkušnje z vztrajnostnih relijev, je lahko razpolagal s kar 395 'konji', ki jih je omogočal motor V8 s sedmimi litri gibne prostornine, medtem ko se je novinec na takih prireditvah Hrvat Šaškin moral zadovoljiti z motorjem V6. Presenetila sta oba, čeprav končni rezultati tega ne potrjujejo.

Med motoristi je po padcu Španca Marca Come (KTM) prepričljivo zmagal David Casteu z motorjem iste znamke. Španec je v prvih etapah vodil, po nesreči pa je zaradi poškodovanega kolena moral v bolnišnico. Tako je moral Casteu paziti predvsem na Čilenca Francisca Lopeza, ki je na koncu osvojil drugo mesto. Odličen 13. v skupnem seštevku in peti v kategoriji Production je bil naš puščavski lisjak Miran Stanovnik (KTM), kar je lep obet za dirke, ki bodo šele uvrščene v tekmovanje Dakar Series. »Moj motocikel je bil prirejen za puščavske relije, zato je bil mogoče prevelik, pretežek in predvsem preveč obtežen z vso navigacijo, ki je na tem reliju nismo potrebovali. A kljub vsemu lahko rečem, da sem s potekom relija več kot zadovoljen, saj razen manjših težav ne jaz ne motocikel KTM nisva doživela večjih težav, « je dejal prekaljeni Stanovnik, ki prepotrebno kondicijo dobiva tudi kot poveljnik športne enote Slovenske vojske.

Stanovnik je bil verjetno še najbolj razočaran nad odzivom drugih dirkačev na hud padec sodirkača, ki mu je pomagal prav naš motorist. »Logično je, da se pri nesreči ustaviš in pomagaš. Po nenapisanem pravilu pa naj bi nato vsak, ki pripelje za teboj, prevzel ponesrečenca v svojo oskrbo, da prvi na mestu nesreče ne bi izgubil preveč časa. Žal pa se je večina naredila francoza in se je odpeljala dalje, ne da bi pomagala. Tega pa ne razumem, upam, da ne bodo nekoč tudi oni potrebovali pomoči, « je dejal Stanovnik. Naš drugi dirkač Tomaž Merhar je zasedel 51. mesto.

Med tovornjaki, ki so prava paša za oči, saj le redko vidite desettonske pošasti, ki se na terenu peljejo počez, je suvereno zmagal glavni favorit in lanski zmagovalec Dakarja Nizozemec Hans Stacey (MAN). Drugi je bil njegov rojak Wulfert Van Ginkel (Ginaf), zelo atraktiven na etapah pa je bil tudi Čeh Aleš Loprais s Tatro. Vsa čast dirkačem v tovornjakih. Peljejo se namreč izredno hitro tako na hitrih odsekih kot tudi po luknjah, ki jih požirajo kot za stavo. Če še niste doživeli vožnje počez v drugem nadstropju, lahko verjamete, da ni najbolj prijetna. In tudi dvojni varnostni lok, s katerimi so opremljene kabine vseh tovornjakov, ne pomaga prav veliko, ko začne najmanj deset ton mečkati tla pod seboj!

Da je organizatorje odpoved puščavskega Dakarja res presenetila, so pričale tudi zapestnice, ki smo jih novinarji dobili ob akreditaciji. Na njih je namreč pisalo Lisboa-Dakar 2008. Na osrednjeevropskem reliju, ki je potekal v nam bistveno bližjih državah, pa letijo le pohvale. Čeprav je organizator zaradi snega zadnji trenutek spremenil traso ter zaradi vode in blata krajšal etape, so odzivi dirkačev pozitivni. Domačini so jih sprejeli odprtih rok, odlična je bila tudi medijska pokritost, da o zanimivih dogodkih (huda nesreča De Villiersa, ko se je z VW prevrnil kar petkrat, odstop vodilnega Come, že omenjena nesreča Sainza) sploh ne govorimo.

Reli v naši bližini je vsekakor uspel, škoda le, da Slovenci ne znamo pristaviti lonček ter ponuditi del Prekmurja za dirkaški poligon.

Skupna razvrstitev

Avtomobili:

1. Sainz-Perin (ŠPA-FRA, Volkswagen) 11.18:08

2. Peterhansel-Cottret (FRA, Mitsubishi) +2:01

3. Depping-Gottschalk (NEM, Volkswagen) +6:34

Motocikli:

1. Casteu (FRA, KTM) 12.21:14

2. Lopez (ČILE, KTM) +2:58

3. Duclos (FRA, KTM) +19:39

13. Stanovnik (SLO, KTM) +1.16:38

51. Merhar (SLO, KTM) +3.21:41

Štirikolesni motocikli:

1. Deltrieu (FRA, Polaris) 14.36:55

2. Declerck (FRA, Yamaha) +28:52

3. Antal (SVK, Polaris) +1.00:29

Tovornjaki:

1. Stacey (NIZ, MAN) 11.43:20

2. Van Ginkel (NIZ, Ginaf) +33:43

3. Loprais (ČEŠ, Tatra) +53:18

Aljoša Mrak, foto: tovarne