WRC Rally Hrvaška: Kakšno vlogo so odigrali Slovenci?

Po skoraj 300 kilometrih in debelih treh urah dirkanja sta na ciljno rampo hrvaškega reli spektakla zapeljali dve slovenski posadki – in en sovoznik. Vsi utrujeni, izčrpani, a tudi veseli in polni zanosa. Veliko so letos k organizaciji spet pripomogli športni funkcionarji in sodniki iz AŠ2005. Bi lahko v naslednjih dveh letih Hrvati Slovencem »predali« tudi eno izmed hitrostnih preizkušenj?

Tik pred ceremonialnim štartom v Zagrebu – Aljoša Novak in Uroš Ocvirk med najmočnejšo konkurenco. (foto: Uroš Modlic) Uroš Modlic
18. 5. 2022

»Bil je pravi rokenrol, dirka vredna svetovnega prvenstva. Zahtevna, utrujajoča, a po to smo tudi prišli,« je po koncu napornega relija na Hrvaškem pripovedoval Aljoša Novak (Škoda Fabia Rally2). Po 18 odpeljanih, eni prekinjeni in eni odpovedani hitrostni preizkušnji sta bila na ciljni rampi v Zagrebu s sovoznikom Urošem Ocvirkom pričakovano utrujena. Izmozgana, fizično izčrpana, a vseeno nasmejana. Tako kot vse posadke na cilju, ne glede na rezultat.

Tovrstni reliji so, sploh za zasebnike, nekaj posebnega tako v organizacijskem, logističnem, finančnem kot športnem smislu. Skoraj tristo kilometrov hitrostnih preizkušenj in naporen ritem dirkanja – celotna dolžina relija je z vmesnimi etapami (v treh dneh in pol) presegla 1.600 kilometrov – pomeni težko predstavljivo primerjavo z dirkami državnega prvenstva. Te v Sloveniji niso le trikrat krajše, pač pa so tudi psihično veliko manj zahtevne, povezovalne etape so krajše, pravila manj ostra ...

Preberite še: WRC Hrvaška: Dramatičen razplet tik pred koncem

Doma vozniki ceste bolje poznajo, hočeš nočeš si določene ponavljajoče se odseke zapomnijo tudi že na pamet, pa tudi pogoji so često dosti bolj predvidljivi. Manj je tudi peska, blata in vsesplošne umazanije na cesti. In tudi urnik relijev je doma veliko bolj prizanesljiv kot na svetovnem prvenstvu. V soboto in nedeljo so morali tisti prvi z zaprtega parkirišča svoje dirkalnike odpeljati že pred 7. uro zjutraj. Dan prej so jih tja pripeljali po 22. uri, se nato odpravili v hotel, poskusili hitro umiriti misli in vsaj malo zaspati. Toda nočne ure hitro minejo, nato spet zazvoni budilka in treba je skočiti v dirkaški kombinezon ter se odpraviti nazaj na cesto.

Pomanjkanje dirkaških kilometrov in izkušenj za boljši rezultat

Novak se je na reli svetovnega prvenstva vrnil po enem letu, v vmesnem obdobju pa ni veliko dirkal. Zadnjič lani jeseni na reliju Soška dolina. Fabio je tokrat najel pri moštvu Munaretto MS in se po kilometrih in izkušnjah objektivno ni mogel primerjati z večino tekmecev. V konkurenci WRC2, kamor se je Novak tudi prijavil, je vozilo 28 posadk. Le redke, če sploh katere, bi lahko označili za eksote.

Na tako težkem reliju neizkušen voznik ne more napovedati odličnih rezultatov, saj za kaj takega nima osnovnih pogojev. Tega se je že pred štartom zavedal tudi Novak. Upal je sicer lahko na osip, na težave tekmecev, toda skoraj nemogoče je, da bi se jim sam pač ognil. Prebite pnevmatike, blatni ovinki, drsenja, zgrešene linije, boj s skoraj nepregledno meglo in vožnja s »slicksi« po dežju na nekaterih preizkušnjah – vse to je dočakalo prav vsako med posadkami.

»Prava dirka poteka že nekaj tednov pred štartom. Zagotoviti je treba vsa sredstva in tudi samega sebe prepričati, da je vredno, da gremo v tako velik projekt. Seveda so tudi pomisleki, dvomi. Ni enostavno nastopiti na enem najtežjih asfaltnih relijev in se z malo izkušnjami pomeriti v ostri konkurenci. Toda potem, ko si na ciljni rampi, marsikaj od tega pozabiš. Potem pride zanos in prav gotovo se na svetovno prvenstvo še vrnemo,« je dodal Novak.

V cilju je bil na 17. mestu v WRC2 – uvrstitev med prvo deseterico in osvojene točke za svetovno prvenstvo v tej kategoriji nista bila realno dosegljiva cilja. Med mladinci do 28 let pa je bil Novak v cilju sedmi. Zaostanki na hitrostnih preizkušnjah so bili veliki, a tudi pričakovani. Tam okoli štiri do pet sekund na kilometer hitrostne preizkušnje za najhitrejšimi v WRC2. Na vrhu so bili vozniki moštev PH Sport in TokSport, ki sta satelitski in neuradni »tovarniški« moštvi Citroëna in Škode. Tudi mnogo favoritov je imelo resne težave in nepričakovano visoke zaostanke, saj se hrvaški reli ne uvršča zastonj med najtežje asfaltne relije vseh časov v svetovnem prvenstvu.

Peljhan domov celo s pokalom

Novak je bil na posamezni preizkušnji najvišje uvrščen na trinajsto mesto, ko je na kilometer tudi zaostal manj kot štiri sekunde. V cilju je bil dve mesti višje od Darka Peljhana v podobnem dirkalniku, le da iz ekipe RB Motorsport. Peljhan se je na Hrvaško vrnil s sovoznikom Matejem Čarjem in je po enem letu spet sedel v dirkalniku razreda Rally2. Peljhan ima veliko izkušenj in dirkaške rutine, tudi z nastopi na svetovnem prvenstvu, a v Fabii še manj kilometrov kot Novak.

Pred štartom je izgubil še enega izmed pokroviteljev, kar je povečalo skrbi ob morebitnih poškodbah dirkalnika, tudi pravega tekmovalnega goriva si ni mogel privoščiti. Enako kot Novak je stavil na konstanten ritem in kar najbolj uspešno izogibanje težavam na cesti. Če bi imel denar za prijavo v konkurenco WRC2, bi v razvrstitvi Master za voznike stare vsaj 50 let osvojil četrto mesto. Ker pa je vozil kot neprioritetni voznik (oziroma neprijavljen v uradna tekmovanja WRC), je bil naposled z dobro minuto prednosti najhitrejši med »neprioritetnimi« vozniki z avtomobili na štirikolesni pogon. Domov z relija se je tako vrnil celo s pokalom, česar pred štartom prav gotovo ni pričakoval. Tudi če ga tri preizkušnje pred ciljem ne bi odneslo s ceste, relija ne bi končal višje od 19. mesta v RC2.

»Bil je eden najtežjih relijev. Primerjal bi ga lahko s svojim nastopom v Monte Carlu leta 1995. Tudi tam je bilo tako fizično kot psihično naporno, saj so ceste prav tako skrivale številne pasti. Toda bil sem tudi skoraj 30 let mlajši, zato to zdaj drugače dojemam. Precej me je izčrpal tale reli. Takoj v cilju še niti nisem bil tako zelo utrujen, dan pozneje pa me je doma zmanjkalo za cel popoldan. Vesel pa sem, da smo vse skupaj uspešno izpeljali,« pravi Peljhan, za katerega je bil to peti nastop na svetovnem prvenstvu.

Če odštejemo nekatere slovenske dirkalnike v rokah tujih voznikov – Alfred Kramer je bil s Peugeotom 208 Rally4 moštva OPV Racing drugi v razvrstitvi RC4 – je bil v konkurenci relija še sovoznik Vili Ošlaj. Še vedno aktualni državni prvak med sovozniki (lani desna roka Roka Turka) je zadnji hip prisedel k Hrvatu Janu Pokosu (Ford Fiesta Rally4) in reli sta končala na sedmem mestu v RC4.

Ob omenjenih petih tekmovalcih pa smo v konkurenci videli še nekaj slovenskih dirkalnikov. Avstrijec Kramer je bil drugi v razvrstitvi RC4 s Peugeotom 208 Rally4 ekipe OPV Racing, štiri dirkalnike in 35 ljudi je štela ekipa idrijskega IK Sport, svojo Fiesto pa je hrvaškemu vozniku oddal tudi Blaž Podlesnik.

Predsednik AŠ2005 poleg Gryazina

Med gosti relija je bil tudi predsednik zveze AŠ2005, Rado Raspet. Na »shakedown« testu se je pridružil odličnemu Nikolayu Gryazinu (Škoda Fabia Rally2) in na lastni koži izkusil, kako je videti reli na najvišji ravni. Raspet je bil na sovozniškem sedežu poln vtisov, med relijem pa se je družil tudi z ostalimi gosti FIA in organizacijskega odbora.

Pri tem se Raspet ni mogel izogniti temi morebitne širitve relija tudi v Slovenijo, in to vsaj z eno hitrostno preizkušnjo. Že letos je reli potekal povsem blizu meje v Beli krajini. Kolone gledalcev so se drugi dan relija ves čas vozile med Slovenijo in Hrvaško, saj so bili z naše strani tudi dobri dostopi za ogled relija.

»Interes seveda obstaja, enako pa tudi določene prepreke. Najprej bi bilo treba rešiti vprašanje schengenske meje, nato pa tudi financiranja. Po moji oceni bi potrebovali od 150 do 200 tisoč evrov. Svoj interes mora pokazati gospodarstvo in predvsem turizem. Vsekakor pa bi potrebovali tudi ljudi oziroma društvo, ki bi tak projekt prevzelo v organizacijskem smislu,« je povedal Raspet.

Tudi letos dve »slovenski« hitrostni preizkušnji

Tudi letos je zelo pomembno vlogo pri organizaciji opravila množica 136 slovenskih funkcionarjev, sodnikov in najrazličnejših delegatov iz vrst slovenske zveze AŠ2005. V vodstvu relija je bil najvišje Miha Levec, tako kot lani sta dve zadnji varnostni predvozili pripadli Slovencem. To zelo odgovorno nalogo so pod budnim nadzorom delegatke za varnost FIA, Michele Mouton, opravljali Metod Kurent, Matjaž Korošak (z oznako 00 kot zadnje serijsko predvozilo, t. i. Safety Car), Danijel Blažinčič in Miran Krušnik. Tik pred zadnjim (dirkalnim) predvozilom so prevozili vse hitrostne preizkušnje in še zadnjič preverili, ali je z varnostno-organizacijskega vidika vse na svojem mestu.

Slovenski športni sodniki iz najrazličnejših društev so v celoti izpeljali dve različni hitrostni preizkušnji. Na teh je bilo tudi do 80 sodniških mest, kamor so se odpravili že v zgodnjih jutranjih, skoraj še nočnih urah in bili tri ure pred prvim dirkalnikom že vsak na svojem mestu. Dobro delo je po reliju pohvalila tudi Moutonova. Pred šotorom z dirkalniki svetovnega mladinskega prvenstva so nad delom moštev prav tako bedeli slovenski tehnični komisarji Jože Kramžar, Boštjan Samsa in Miha Kostec.

Miran Kacin z največ izkušnjami na SP

Slovenci imamo sicer že dolgo zgodovino nastopov na svetovnih prvenstvih, ki je v zadnjih dveh letih z vključitvijo Hrvaške v koledar elitnih trinajstih relijev postalo še veliko dostopnejše kot pred tem. Že leta 1973, ko je v Monte Carlu potekal sploh prvi uradni reli za svetovno prvenstvo (takrat le proizvajalcev, razvrstitev voznikov so uvedli šele leta 1979), so bile na štartu slovenske posadke. Aleš Pušnik in Rok Freyer sta imela z Renault 12 Gordini visoko štartno številko 232. Vozila pa sta odlično in bila na poti proti presenetljivo dobremu rezultatu, a nato sta morala po napaki organizatorja in blokirani cesti na etapi odstopiti.

Tudi sicer je monaška ruleta največkrat privabila slovenske voznike. Precej dlje se je odpravil le Andrej Jereb, ki je v sezonah 2007 in 2008 vozil tudi na relijih, kot so Švedska, Argentina in Nova Zelandija. Jereb je v karieri odpeljal osem relijev za svetovno prvenstvo in še vedno ostaja edini Slovenec, ki je do zdaj v eni sezoni odpeljal vsaj dva relija za SP. Največ nastopov, deset, je sicer zbral sovoznik Miran Kacin – zapiske je bral tako Peljhanu kot Jerebu. Najvišjo uvrstitev na relijih za SP ima Boris Popovič iz leta 2000, ko je bil z Mitsubishi Lancerjem v Monte Carlu skupno petnajsti.

Že za štartnino trije tisočaki

Nastop na svetovnem prvenstvu je velik finančni zalogaj. Že pri pnevmatikah ni mogoče varčevati, saj je uradni dobavitelj Pirelli in zato morajo vsaj v uradna prvenstva prijavljeni vozniki tudi kupiti njihove pnevmatike. Vsaka stane 270 evrov. »Kupiti je treba toliko pnevmatik, kot jih potrebuješ. S tega stališča je bila kar prijazna dirka. Vzeli smo skupaj 16 pnevmatik, od tega osem dežnih. Tistih osem za suho cesto pa je večji del še uporaben,« je razložil Novak. Štartnina na reli stane tri tisoč evrov, dodatne tri tisočake je moral Novak odšteti še za prijavo v prvenstvo WRC2. Dirkalno gorivo je pri najemu dirkalnikov všteto v ceno, za celoten reli pa so porabili okrog 150 litrov goriva.