Najprej, leta 1949, je bil Suburban. Tisti ‘heavy Chevy’, ki je ta vzdevek dobil zaradi ‘težke’, visoke karoserije pod okni in zaradi nizkih oken. Potem, več kot pol stoletja kasneje, je na trg prišel HHR.
Ampak zgodba o HHR (Heritage High Roof oziroma dediščina z visoko streho) se začne drugače. Pri Chevroletu so namreč najprej postavili ‘notranje’ okvirje: zasnovati so hoteli avtomobil, ki bo imel zaradi lažjega vstopanja in izstopanja visoko postavljen(e) sedež(e), poleg tega pa bo morala biti notranjost smotrno urejena za do pet potnikov in za njihovo prtljago pri ne prevelikih zunanjih merah. Tole razmišljanje se verjetno bere precej evropsko.
Potem ko so imeli notranjost, je bilo treba okrog zgraditi karoserijo. Pa se je pri vse bolj modni retro težnji (očitno) nekdo spomnil na (v ZDA) kultnega Suburbana. Od njega do HHR pa ni tako zelo daleč, čutiti je le vpliv sodobnih ekonomskih, tehničnih in iz tega izvirajočih ekoloških postavk.
HHR ni avtomobil, ki bi ga kupovali z metrom v roki, dobesedno in v prenesenem pomenu besede. Tipičnega kupca tehnika ne zanima. Zanimata ga najprej pojava in nato še pojava. HHR je tiste vrste avtomobil, za katerim se mimoidoči obrne. Všečen ali ne - sploh ni pomembno -, HHR obrača glave. Uau. Drzna retro oblika. Najbolj na prednjem delu, le za odtenek manj na boku in še malo manj na zadku. Ima ogromno detajlov, od motorne maske do okroglih lučk na zadku.
Neke vrste sreča je, da notranjost ni toliko retro, kot bi morda smela biti. Pravzaprav nekoliko na preteklost spominja le blok merilnikov, vse drugo je sodobno – od armaturne plošče in sedežev (naslonjalo sovoznikovega je preklopljivo) do prilagodljivosti in velikosti prtljažnika. To je dobro; voznik in potniki imajo dobro odmerjen prostor, tehnika je sodobna (vse do priključka za MP3-predvajalnik), ergonomija je dovršena in upravljanje je povsem v koraku s časom. Je pa tudi slabo; (spet tipičen) kupec bo skoraj zagotovo pričakoval več nostalgije tudi za vrati. A tako so se onkraj luže pač odločili.
Skoraj natanko takšen HHR, z izjemo homologacijskih zahtev, je namreč v ZDA naprodaj že dve leti. Za Evropo so samo ‘oklestili’ ponudbo – na voljo sta le zmogljivejši od obeh (bencinskih) motorjev in bolj togo podvozje, ki je za naše ceste primernejše. Kupec ima sicer še vedno možnost izbire ročnega (5) ali samodejnega (4) menjalnika, paket opreme pa je en sam. Skratka: ponudba znotraj modela je skromna.
Dobra stran tega je, da je motor, ki je sicer arhitekturno v tesnem sorodu s sodobnimi Oplovimi Ecoteci (2, 2 litra) v Astrah in Vectrah, kos karoseriji - za lagodno vožnjo ali za nekaj več športnosti v vožnji - ter da je zelo sorodna z Astrino tudi platforma tega posebneža. Prav posebnih dodatnih zahtev, z izjemo na naši celini izjemnega povpraševanja po turbodizlih, torej ni.
Ameriški (! ) Chevrolet se je, kot kaže, resno odločil nastopiti na evropskih trgih. Za vstop na te trge je moral izbrati enega izmed modelov, in kot kaže, so se za HHR odločili zaradi prepoznavnosti tega modela ali pa zato, ker želijo ustvariti imidž samosvojega izdelovalca prepoznavnih avtomobilov. Začetek prodaje v Evropi načrtujejo v začetku prihodnjega leta, kar velja tudi za Slovenijo.
Pri odločitvi o nakupu avtomobila imajo kupci vedno neki vrstni red zahtev. Izkušnje kažejo, da večino kupcev pritegne dober prostorski tehnični paket, zapakiran v ne posebej izstopajočo karoserijo. Vedno pa k sreči obstajajo tudi ljudje, ki stavijo na drugačnost in prepoznavnost. Zanje je ponudba skromnejša, a tudi po zaslugi tega Chevroleta zanimiva.
Ogledate si lahko še krajši videoposnetek
Vinko Kernc
Foto: Vinko Kernc