Dlani so potne in srce utripa v divjem ritmu, čeprav na avtocesti tik pred Opatijo vozim vsega 90 km/h. Pogled sopotnice ne obeta nič dobrega. Toda pritiski so bili preveliki, da bi se slabo končalo. Preprosto se ni smelo, in pika. Je slišati čudno, mar ne?
Pa sploh ni čudno. Dovolite mi, da vas postavim v zaodrje uvodoma zapisanega kadra. Res smo na avtocesti in res smo tik pred Opatijo. Srce utripa v ritmu pričakovanja nečesa novega, v našem primeru uspešno opravljene misije odhoda na morje z enim polnjenjem v povsem električnem Smartu electric drive. Sopotnica pa gleda predvsem v velik okrogli števec stanja napolnjenosti baterije, katerega kazalnik je že docela zabredel v rdeče (rezervno) območje. Brez skrbi, a pojdimo najprej lepo po vrsti.
Nekega petka v letošnjem aprilu. Izvemo, da so v Slovenijo priromali prvi električni Smarti. 55-kilovatni motor s stalnim navorom, 11,5-sekundni pospešek z mesta do stotice in 145 kilometrov dosega z enim polnjenjem. Podatki, ki obetajo veliko in kar kličejo po preizkusu ... Obljuba boljši polovici, da greva po dolgem času končno spet na morje, je izpljunila idejo: mar ne bi bilo zanimivo, če bi se na obalo odpravila kar s Smartom? Približno 120-kilometrska pot bi se morala iziti z enim polnjenjem. Navkljub temu da proizvajalci v skladu s standardom NEDC dosege odmerjajo precej radodarno in navkljub temu da so skoraj vsi okoli mene, tudi avtomobilistični zanesenjaki, dvomili o uspešnosti podviga.
Dilem in težav s tem seveda še ni bilo konec: prvič, električnega Smarta sem za zdaj videl zgolj na fotografijah v prospektu, in drugič, ona o podvigu ne ve še ničesar. Prvo težavo smo rešili s klicem na ljubljansko podjetje Avant car, ki je električne Smarte že vključilo v svojo najemno ponudbo (v kateri imajo med drugim tudi prestižne Tesle). Druga težava se je zdela nekoliko resnejše narave, zato sem že pred dejanskim soočenjem za vsak primer kar pred ogledalom uril samozavesten pogled, prepričljiv glas in jasne odgovore. Pričakoval sem namreč vprašanja v slogu »Kaj, s Smartom greva na morje? A prtljaga bo pa po pošti prišla? In še električen je povrhu? A gre na 'duracellke'? Koliko kilometrov pa lahko naredi? In kje se ga polni? Koliko stane polnjenje?«
Soočenje je na moje zadovoljstvo potekalo gladko, vprašanja pa so bila bolj kot kaj drugega plod pristne radovednosti. Za zdaj torej vse po načrtih. Da, 100-odstotno električen je tale snežno beli Smart v doplačljivi barvni kombinaciji electric green. Baterije so litij-ionske s trpežnim keramičnim separatorjem, zmorejo 17,6 kilovatne ure in jih je Daimler razvil v skupnem podvigu s specializiranim partnerjem. Kot tudi motor, ki je nastal v sodelovanju z izkušenimi Boschevimi inženirji. Z enim polnjenjem 975-kilogramski električni Smart, od običajne različice je težji za dobrih 100 kilogramov, res lahko prevozi blizu 150 kilometrov – seveda odvisno od zunanje temperature, ceste, vklopljenih porabnikov in sloga vožnje.
Prav zadnji je v primerjavi z motorji z notranjim zgorevanjem precej drugačen. Spodbuja namreč vožnjo, ki neguje enakomerna pospeševanja in zaviranja s spuščanjem stopalke za plin. S tem Smart po eni strani regenerira energijo nazaj v baterijo, po drugi pa varčuje z obrabo zavor in niža stroške vzdrževanja. Vožnja je še vedno lahko dinamična, a obenem zvezna in neutrujajoča.
Sobota. Dan odhoda. Potovalni računalnik kaže tovarniških 145 kilometrov dosega, kar pomeni, da so baterije povsem napolnjene. Polnil sem jih s priloženim polnilnikom kar prek povsem običajne omrežne vtičnice, kamor denimo priključite tudi vse gospodinjske aparate. Povsem prazne baterije tako napolnite v približno sedmih urah, opcijsko pa pri Daimlerju ponujajo še 22-kilovatni polnilnik, ki na nekaterih javnih in ustreznih domačih (tri faze, 32 amperov) polnilnih postajah Smarta napolni prej kot v eni uri. Pa se vrnimo v čas odhoda. Zunaj je približno 14 Celzijevih stopinj. Razmere niso slabe, idealne pa tudi ne. Računam še, da bo, ker Smart še ni utečen, doseg nekoliko manjši, kot bi bil sicer.
Utegne biti zanimivo, pomislim, in 'vžgem' zadevo. Da, ključ obrnete kot pri običajnem vozilu, le da se ne zgodi nič slišnega. Nobenega zaganjalnika, nobenih eksplozij v motorju, nobenega prestavljanja. »Tale vožnja je prav meditacijska,« se mi utrne, ko se ležerno vključujeva na avtocesto proti morju. Bi se človek kar hitro navadil, sploh ob današnjem hitrem življenjskem tempu. Tišina vas spremlja vse do hitrosti, ko se v ospredje prerineta zračni in kotalni upor. Malo naprej od Vrhnike je števec stanja napolnjenosti baterije še pri 80 odstotkih. V povprečju se na poti spuščava, zato me za zdaj še nič ne skrbi. Kljub temu ne vozim hitreje kot 95 km/h (čeprav brez težav zmore omejenih 125 km/h), saj pri večjih hitrostih poraba energije raste hitreje. Gospodarna taktika, ki je nekateri ne odobravajo, je tudi vožnja v zavetrju za kakšnim velikim 'šleperjem', ko uspešno kljubujete zračnemu uporu in varčujete z energijo. Zgodilo se je prvič, da v vožnji za tovornjakom nisem trpel in klel. Madžarski kolega, hvala za nekajkilometrsko zavet(rj)e!
Pri Postojni zapustiva avtocesto, po števcu, ki postaja najina osrednja informacijska točka, pa imava še približno 55 odstotkov energije. Hm, naredila sva približno 50 kilometrov. Hitra matematika pove, da se morda vseeno skriva kakšen razlog za skrb. Zamahnem z roko in si dopovedujem, da bo poraba po regionalki manjša, poleg tega pa se še spuščam proti Ilirski Bistrici, kjer bom zagotovo regeneriral kakšen kilometer dosega. Dejansko sem jih pridobil pet, zato se vse do Jelšan in slovensko-hrvaške meje nisem več obremenjeval s števci, marveč sem raje užival v kot premica zveznem navoru in poskočnem pospeševanju. Hudo! Ko v koloni tik pred mejo čakava na izročitev osebnih izkaznic, števec napolnjenosti baterije prvič pade pod 20 odstotkov. Z drugimi besedami, prižgala se je lučka za rezervo. Prižgala pa se je še ena 'lučka'. Sopotničin vedri pogled se namreč počasi začenja oblačiti. Bojim se, da bo ob tesnem rezultatu na koncu prava nevihta, zato podobno kot vladina Alenka na proračun zaupnico najini zvezi vežem na uspešnost električne misije. V mislih električnemu malčku, ki dolgim potem v prvi vrsti sploh ni namenjen (a se tudi na njih dobro znajde), vseskozi pošiljam subtilna sporočila: »Če me pustiš na cedilu, te bom pustil tudi jaz, kjerkoli to že bo!« Grožnje so očitno pomagale, saj je pri Opatiji na voljo še nekaj manj kot 10 odstotkov energije, dovolj za uspešno dokončanje električne misije. Končni izračun navrže 119 kilometrov in približno 17 porabljenih kilovatnih ur energije. Nisem povsem zadovoljen z dosežkom, a če upoštevam svojo električno golobradost, rezultat ni slab. Pot nazaj je premagovanju višinske razlike in dežju navkljub potekala solidno. Nekoliko počasneje, a solidno. Vseeno pa mi vse skupaj ni dalo miru, zato sem se dogovoril za vnovičen preizkus. 'Moj' Smart je imel takrat za seboj že več kot 1.000 kilometrov in osem polnjenj. Verjamem, da je že utečen. Relacija enaka, pogoji podobni (s pribitkom pet stopinj). Tokrat sva Opatijo videla s 27 odstotki preostale energije, kar se je, vključno z obiskom Moščeničke Drage in lokalnimi obalnimi vožnjami, seštelo v 146 električnih kilometrov, s čimer sva morala prikimati tovarniškim obljubam. Čeprav sva šla na koncu na električne hlape – ko elektronika po vseh ignoriranih opozorilih voznika motorju z namenom varčevanja že drugič vzame moč – je bilo energije verjetno še za nekaj kilometrov, ki pa jih nisva želela izzvati.
Za konec še odgovor na vprašanje iz uvoda: »Me bo še imela rada?« Docela verjetno. Sploh ker je vzljubila električnega Smarta, za katerega pravi, da je v nasprotju z nekaterimi moškimi tih, odziven, prikupen in učinkovit. Na morje naju je namreč pripeljal za vsega dober evro energije (poraba 13,5 kWh na 100 kilometrov), kar sploh ni od muh. Mimogrede, pravkar berem njeno sporočilo, zaradi katerega me je začel prevevati občutek, da se bova z električnimi avtomobili poslej družila še pogosteje ...
Tekst & foto: Matej Grošelj
___________________________________________________________________________
Poudarki:
Madžarski kolega, hvala za nekajkilometrsko zavet(rj)e!
»Tale vožnja je prav meditacijska,« se mi utrne.
Z 22-kilovatnim polnilnikom električnega smarta napolnite v manj kot uri.
Bojim se, da bo ob tesnem rezultatu na koncu prava nevihta.
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del