Verjetno smo s tem člankom popravili rekord v starosti avtomobila v naši rubriki Vozili smo nove avtomobile. Toda znani rek pravi Raje pozno kot nikoli, saj avtomobilov na gorivne celice na naših cestah res še ni veliko.
Hyundaija ix35 Fuel Cell so predstavili že davnega leta 2012, čeprav je dejstvo, da so korejski inženirji to tehnologijo razvijali že od leta 1998, resneje pa od leta 2000. Zato tudi ne čudi, da se lahko pohvalijo s prvo serijsko proizvodnjo vozila na gorivne celice, čeprav je ta maloserijska, veliko avtomobilov pa so v promocijske in testne namene dobile univerze ter takšne ali drugačne vladne službe.
Hyundai je z gorivnimi celicami očitno začel razmeroma zgodaj, čeprav pri promociji niso delali ravno velikih korakov, saj le malo ljudi ve, da se tudi oni resno ukvarjajo z alternativnimi tehnologijami za avtomobilski promet. No, ix35 je vmes že zamenjal novi Tucson, žal pa nimamo podatkov, ali bodo v novinca prav tako vgrajevali gorivne celice. Za zdaj ix35 Fuel Cell ostaja v prodaji – seveda tam, kjer imajo primerne polnilnice. V Sloveniji jih na žalost ni. No, vsaj ne delujoče.
Hyundai ix35 Fuel Cell, poimenovan tudi kot FCEV oziroma Fuel Cell Electric Vehicle, je tipični predstavnik električnih vozil, ki jih poganja vodikova gorivna celica. Gorivne celice poznamo: ko pride vodik v gorivne celice, se razbije na protone in elektrone. Pretok elektronov zagotavlja elektriko, protoni pa reagirajo z molekulami iz zraka, ki ustvarijo toploto in vodo. Elektrika se prek inverterja prebije do elektromotorja, ta pa poganja pogonski kolesi. Iz izpušnega sistema gre samo odvečna vlaga. Za tovrstna vozila velja, da so pravzaprav električni avtomobili, ki pa vozijo elektrarno s seboj! Prek 5,6-kilogramske posode za vodik, gorivne celice, elektromotorja in reduktorja se moč prenaša na prednji pogonski par, ki zagotavlja odličen pospešek, malce manj zahtevni pa moramo biti pri največji hitrosti. Teoretični domet z enim polnjenjem je kar 594 kilometrov, kar je več kot odlično, če ob tem vemo, da polnjenje vodika vzame zgolj tri minute. Torej nič več kot polnjenje klasičnega bencinskega ali (turbo)dizelskega avtomobila na navadni bencinski črpalki. Največji izziv je seveda posoda za vodik, ki mora biti precej vzdržljiva in seveda nepropustno zaprta. V ix35 je narejena iz aluminijaste zlitine in iz kompozitnega materiala, ki vsebuje tudi ogljikova vlakna. Posoda zmore do 700 barov tlaka, za vsak primer pa so v avtomobilu še štiri tipala, ki odkrijejo in opozorijo na morebitno puščanje vodika. Sistem naj bi deloval od –25 stopinj do + 35 stopinj Celzija, kar lahko deloma tudi potrdimo, saj je delal brezhibno tudi ob naši rekordni pripeki to poletje. Pokukajte na podatke, pa boste videli, da z vodikovim ix35 ni šale. Pospešek od 0 do 100 kilometrov na uro je 12,5 sekunde, kar se mogoče sliši malo, vendar je pospešek zvezen (elektrika!) in prav prijetno sune v hrbet. Seveda je za to kriv navor, saj ga je kar 300 njutonmetrov pri samo 1.000 vrtljajih! Kakšne so torej prednosti takega avtomobila? Da se za uporabnika skoraj nič ne razlikuje v smislu upravljanja, da deluje tiho in uglajeno, da je ekološko sprejemljivejši, da ima razveseljiv domet in da omogoča hitro polnjenje. Slabosti? Zaradi dodatne vodikove posode za gorivo ima nekoliko manjši prtljažnik, večja je masa avtomobila (v primerjavi s klasičnim dvolitrskim bencinskim ix35 je za okoli 200 kilogramov težji, predvsem seveda zaradi litij-ionskih baterij), ima kit namesto klasičnega nadomestnega kolesa, ni možnosti štirikolesnega pogona (kjer naj bi bil kardan, so baterije in druge posode) in največji hendikep, vodikovih polnilnic je (še) zelo malo. Ob tem pa ne gre zanemariti še cene avtomobila, saj ga lahko v Nemčiji kupite za 65.450 evrov, pri nas pa ni naprodaj. Žal imamo v Sloveniji samo eno polnilno postajo v Lescah, pa še ta ne dela, ker bi potrebovala redni pregled, ki pa ga ne naredijo, ker nima prometa. Načrti so, da bi zrasla še ena na ljubljanski južni obvoznici.
Glede na dejstvo, da je to že četrta generacija Hyundaijevega vozila na gorivne celice, lahko verjamemo, da je tehnika zanesljiva. In poraba, ki naj bi bila 9,5 grama vodika za prevožen kilometer, torej slab kilogram za 100 kilometrov, je skupaj s ceno energenta vsekakor primerljiva z bencinom oziroma bencinskim motorjem, le da tu ni ne izpustov in ne hrupa. Žal porabe zaradi pomanjkanja delujoče polnilne postaje v bližnji okolici nismo uspeli preveriti.
IZVLEČEK
Teoretični domet z enim polnjenjem je kar 594 kilometra, kar je več kot odlično, če ob tem vemo, da polnjenje vodika vzame zgolj tri minute.
Besedilo Aljoša Mrak; Foto Saša Kapetanovič