Majhen, manjši, najmanjši? Na ta recept so pri Miniju pozabili. Ker običajni Mini ni več zadovoljeval potreb kupcev, smo pred kratkim dobili petvratni Mini, Clubman pa je zdaj najdaljši Mini. Tako dolg je kot večina avtomobilov nižjega srednjega razreda (425 cm), tudi do milimetra enako kot Golf.
Mini je torej zrasel, kar pravzaprav niti ne čudi. Če hočejo z njim doseči čim več kupcev, ki kdaj svoj avtomobil uporabijo za prevoz več kot dveh oseb, potem je takle Clubman čisto prava rešitev. V večini tistega, kar ponuja, je namreč še vedno Mini (kot znamka, ki se spogleduje s premijsko ponudbo). Videz je pač stvar okusa, a najbrž si lastniki Minijev želijo tako močno izstopati. Kdor hoče nekaj drugačnega, bo našel na zadku še malo drugačno zasnovo odpiranja (dovolj velikega) prtljažnika. Prtljažna vrata so predeljena, vendar ne vzdolžno, kot je bilo to (zelo uporabno) pri prvem rodu BMW X5. Gre za dvokrilna vrata, ki smo jih doslej srečali zgolj pri kakšnem manjšem gospodarskem kombiju. K tem vratom dobite za doplačilo tudi odpiranje na gib (brco) z nogo, prvič se odpre desno krilo, drugič še levo.
Grobo rečeno so to vse novosti, ki jih je prinesla tretja karoserijska različica novega Minijevega rodu. Ta je zdaj zasnovan na skupni arhitekturi vseh avtomobilov s prednjim pogonom, ki prihajajo iz tovarn skupine BMW. Konstruktorji pri BMW vedno poudarijo, da ne gre za platformo, pri čemer menijo, da ta pojem pomeni le pločevinasto podlago/dno avtomobilov. Skupna arhitekturna zasnova z običajnim Minijem, Clubmanom ter serijo 2 Active Tourer in Grand Tourer obsega predvsem enake sestavne dele, ki ne vplivajo na videz, in še kaj. Pri vseh pa lahko pod motornimi pokrovi najdemo enake pogonske stroje in enake kombinacije ročnih (zgolj šeststopenjskih) ali samodejnih menjalnikov (šest- ali osemstopenjskih, odvisno od zmogljivosti motorjev).
Pri podvozju že najdemo prilagajanja med posameznimi modeli (Clubman ima nekoliko drugačno zadnjo premo kot običajni trivratni Mini), spremembe, tudi širina koloteka, so povezane z različnimi nameni, pa tudi težo in dolžino posameznih različic.
Toliko o tehničnih podrobnosti, številke najdete v tehničnih podatkih.
Oprema, ki jo ima Mini Clubman, je res že dobro napredovala proti končnemu cilju ‒ premijskemu videzu in občutku. Na voljo je kup elektronskih pomagal, od tistih osnovnih in obveznih serijskih pa do dodatkov, ki so prava Minijeva posebnost. Bogata izbira pač še bolj poudarja ambicijo izdelovalcev: v vsem biti čim bolj drugačen, privlačen, premijski. A zavzet kupec bo zagotovo našel marsikaj zanimivega, saj so dodatki sodobni in uporabni. Ne nazadnje pri Miniju lahko kot pri prvem avtu dobite električno ročno zavoro, s katero je mogoče zavirati podobno kot z običajno ročno.
Izkušenj s številnimi motorji ne moremo posredovati, ker je bil ob zbiranju prvih vtisov na voljo le dvolitrski turbobencinski, v obeh različicah, torej z ročnim šeststopenjskim in samodejnim osemstopenjskim menjalnikom. V obeh primerih je zadovoljil, a zdi se, da so tudi manj zmogljive različice povsem primerne in uporabne. Le trditve, da vam Mini Clubman pričara občutek kot v gokartu, ne smemo vzeti povsem dobesedno. Clubman je prevelik, da bi bil res tako okreten v ovinkih, pa tudi z ESC (ESP) v ovinkih ne dovoli tistega, kar bi pri Miniju pričakovali. Pa to nikakor ne pomeni, da je treba legi na cesti pripisati kakšno slabo oceno. Dejstva, da je Clubman prej maksi kot mini, pač ne gre zanemariti. Podvozje ima tudi druge dobre strani, kljub velikim 19-palčnim kolesom ponuja dovolj voznega udobja.
Besedilo: Tomaž Porekar; foto: tovarna
