Italijani pravijo, da je Stelvio v prvi vrsti Alfa Romeo in šele nato križanec, pa čeprav gre za njihovega prvega predstavnika v razredu SUV. A Stelvio je tudi gorski prelaz.
In če so Italijani združili DNA Alfe in križanca, ki se med drugim ne boji premagovanja visokih gorskih cest, je jasno, od kod izvira ime. Prvi Alfin križanec je ime dobil po prelazu Stelvio, ki mu Italijani rečejo Passo dello Stelvio, Nemci pa Stilfser Joch. Stelvio je upravičeno gorski prelaz, saj z višino 2757 le za 13 metrov zaostaja za najvišjim evropskim prelazom – francoskim Col de L’lseranom.
A četudi ni najvišji, se Stelvio pohvali z eno od najlepših, najatraktivnejših in najtežjih cest. Najlepša je takrat, ko se po njej sprehaja človeško oko, najatraktivnejša takrat, ko njene ovinke grizemo z motorjem ali športnim avtomobilom, najtežja pa je za tiste, ki jo poskušajo premagati s kolesom. Tako kot kolesarji na sloviti dirki Giro d’Italia, ko se po njej podijo z običajnemu smrtniku nepredstavljivo hitrostjo. Tako navkreber kot navzdol.
In navsezadnje: prelaz Stelvio oziroma cesto prek njega je znameniti angleški novinar, pisatelj in TV-voditelj Jeremy Clarkson, ki si je slavo ustvaril predvsem z oddajo TopGear, označil za eno izmed najlepših v Evropi. In če to reče Jeremy, ki pohvali zgolj angleške stvari, ceste in avtomobile, bo to za cesto že držalo.
Čez prelaz se je sicer mogoče podati iz treh smeri, zagotovo pa je najbolj mistična južnotirolska stran, ko se cesta v dolžini 25 kilometrov dvigne za več kot 1.800 metrov. Pri tem izstopajo številne serpentine oziroma ostri zavoji, ki vozniku dvigujejo adrenalin, neutrjenim sopotnikom pa povzročajo želodčne težave. A najrazburljivejša cesta je zaradi obilice snega in morebitnih plazov od začetka 20. stoletja prek zime zaprta. Tako navdušuje zgolj v nezimskih mesecih, pri čemer ni nič čudnega, če obiskovalec tudi sredi poletja v kakšnih zatišnih legah uzre kakšno snežno zaplato.
Če odmislimo vojne čase, ko so tu potekali srditi spopadi, je prelaz veljavo pridobil sredi prejšnjega stoletja, ko so se prek njega podali kolesarji v okviru slovitega Gira. A če se komu zdi, da je od tega že davno, zajemite sapo - cesta, ki povezuje Avstrijo, Italijo in Švico, je stara že skoraj 200 let. Glavni krivec za cesto, ki se od leta 1820 pa vse do danes ni kaj bistveno spremenila, je avstrijski cesar Franc Jožef I. Z njo je ustvaril trgovsko pot med Milanom in Dunajem, v dobrih petih letih pa jo je gradilo več kot 2500 Avstrijcev. Kot zanimivost naj dodamo, da je cesto zasnoval Carlo Donegani iz Brescie, ki je bil očitno specialist za gorske ceste, saj je njegov izdelek tudi 'naša' cesta čez Ljubelj.
Vse napisano priča o čarobnosti in zahtevnosti prelaza Stelvio. Tudi s tem v mislih so Italijani svoj prvi križanec poimenovali enako. Morda avto ni tako čaroben (ali za nekatere pač), zagotovo pa so njegova zasnova, podoba, zmogljivosti dovolj kompleksne, da si avto zasluži takšno ime. Predvsem pa pri Alfi poudarjajo, da bo Stelvio zagotavljal odlično vozniško izkušnjo, vredno izbranega imena.
V prvi vrsti je Stelvio Alfa Romeo, šele nato križanec, pravijo pri Alfi. Ker je v tesni povezavi z Giulio, jim gre zaupati. Navsezadnje je podvozje enako, tako kot motorji. V prid boljši trakciji in legi na cesti se Stelvio pohvali z idealnim razmerjem porazdeljene teže, saj teža na osi pritiska v razmerju 50: 50. Avta sicer nismo preizkusili na istoimenskem prelazu, a tudi sosednji prelazi niso od muh. In na njih se je Stelvio resnično dokazal. Najprej je treba poudariti, da mora 280 poskočnih bencinskih 'konjičev' ali močnih 210 dizelskih 'konjev' prenašati zgolj dobrih 1.600 kilogramov neto teže. Kar poenostavljeno pomeni, da je Stelvio eden od lažjih predstavnikov v svojem razredu SUV. Pri tem gredo zasluge predvsem rabi lahkih materialov, kot so karbonska vlakna in aluminij. Po drugi strani se Stelvio pohvali z eno izmed najdaljših medosnih razdalj, posledično s kratkimi karoserijskimi previsi in z že omenjeno idealno porazdelitvijo teže. Ob vsem omenjenem je jasno, da Stelvio z vožnjo nikakor ne razočara. Vožnja je po eni strani lahkotna, po drugi pa športno ostra. Preseneti lega, saj tudi v ostrih ovinkih nos ne rine naravnost, ampak skrbno sledi voznikovi začrtani poti. Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da je pogon speljan k vsem štirim kolesom, kar pa po drugi strani pomeni, da se Stelvio ne boji niti mokre ali celo zasnežene podlage. Sistem Q4 tako ponuja vse prednosti štirikolesnega pogona, a večino časa zagotavlja vozniško zadovoljstvo, ki ga daje pogon na zadnji kolesni par. Sistem Q4 nenehno preučuje vse parametre vožnje in tako ugotavlja, koliko oprijema podlaga zagotavlja posameznemu kolesu. In ko je potrebno, hipno vključi sprednji kolesni par, na katerega lahko prenese do 50 odstotkov moči in navora. Doplačilno si je mogoče omisliti mehanski samozaporni diferencial na zadnji osi, ki poskrbi za izdaten oprijem na tistem kolesu, ki se ponaša z največ oprijema. Zato ne čudi, da je vožnja eden od glavnih adutov novega oziroma prvega Alfinega križanca. Hkrati je treba omeniti, da se Stelvio ponaša z odličnimi zavorami, saj se v normalnih okoliščinah pri zaviranju s hitrostjo 100 kilometrov na uro do popolne zaustavitve zaustavi po le 37,5 metra.
Drugače je z notranjostjo. Potniški prostor je minimalističen in enostaven. Nikakor ne skromen, a morda bi si kdo v tako velikem in dragem avtomobilu vseeno zaželel bolj kakovostnih in prestižnih materialov. Podobnost z manjšo Giulio je neizbežna, seveda pa bo to nekaterim prav. Pri tem je voznikov delovni prostor neoporečen, ergonomija zadovoljiva, prav tako dobro svoje delo opravljajo sedeži. S Stelviom so pri Alfi sprejeli pomembno odločitev: poslovili so se od ročnega menjalnika. Tako je prestavljanju namenjen zgolj osemstopenjski samodejni menjalnik, ki pa svoje delo opravlja odlično in ga mirno lahko označimo za enega izmed pomembnejših elementov avtomobila.
Med slednje zagotovo lahko štejemo tudi zunanjost. Z obliko je seveda tako, da bo nekaterim všeč in drugim seveda ne, a so Italijani že od nekdaj znali izdelovati avtomobile, in to všečne, strastne in lepe. Takšen je za marsikoga tudi Stelvio. Če je večina vzetega iz Giulie, ni nič drugače z obliko. Tega pri Alfi niti ne skrivajo in so na to celo ponosni. Pa zakaj pravzaprav ne, saj je Stelvio oblikovno skladen avtomobil, pri čemer bo kri po žilah zares poslala najbolj športna različica QV.
A do nje bo potrebno biti zadovoljen najprej z dvema motorjema, s kakršnima se hvali tudi Giulia Veloce, torej z bencinskim dvolitrskim in 2,2-litrskim turbodizelskim. Kmalu bosta na voljo šibkejša bencinska (200 'konjev') in dizelska (180 'konjev') različica, pri čemer bo slednja na voljo tudi z le dvokolesnim pogonom, in spet tako kot pri Giulii bo ta speljan k zadnjemu kolesnemu paru.
Ob vsem povedanem ne smemo pozabiti na skrito notranjost Alfe Stelvio. V drobovju skriva avto številne varnostno-asistenčne sisteme, pri čemer pri Alfi poudarjajo, da je v vozilu vedno voznik glavni. Tako mu je na voljo že znani DNA izbirnik načina vožnje, ki so mu dodali program Advanced Efficiency. Ta v nasprotju z dinamičnim programom (ki vozniku ponudi bolj odzivne volan, zavore in motor) poskrbi za kar najučinkovitejšo rabo energije in nizke izpušne emisije. Za izdatno varnost poskrbijo sistemi, kot sta opozorilnik pred naletom in sistem za samodejno zaviranje, ki zaustavi avto pred oviro vse do hitrosti 65 kilometrov na uro, pri čemer sistem prepozna tudi pešce. Tako kot je v avtomobilskem svetu zdaj že navada, se tudi Stelvio ponaša s prilagodljivim tempomatom, sistemom za prepoznavo nenamernega zapuščanja voznega pasu, opozarja na avtomobile v mrtvem kotu, pri speljevanju s parkirišča nazaj pa na bližajoč promet.
V notranjosti velja izpostaviti večji (doplačilni) 8,8-palčni zaslon, ki je elegantno vključen v celostno podobo armaturne plošče. Sistem Alfa Connect 3D Nav ponuja navigacijo, glasovno upravljanje, sodelovanje s pametnimi telefoni (pri čemer za zdaj še nista na voljo Apple CarPlay in Android Auto), avdiofile pa bodo navduševali različni avdiosistemi, pri čemer se je v najboljši izvedbi pod sklop 14 zvočnikov podpisal Harman Kardon.
Stelvio je zagotovo prava poživitev v razredu velikih križancev. Morda ni tako prestižen kot nekateri tekmeci, a je v prvi vrsti narejen zato, da se izkaže z vožnjo. Ne zgolj z običajno, ampak tudi s tisto bolj dinamično, s takšno, kakršne se marsikateri tekmec boji. Stelvio teh strahov nima, tako kot jih nima voznik, ki sedi v njem. Je združitev stroja in človeka. Podobno kombinacijo so si sicer že zamislili pri drugi avtomobilski znamki, a četudi je združitev uspela, je konj oziroma, se oproščam, avto, tam za zdaj še bolj počasen. V Stelviu je dimenzija velikih križancev pač drugačna.
Intervju: Scott Krugger, glavni oblikovalec Alfa Romee Stelvio
Glede na to, da prihajate iz Amerike, nas najprej zanima, ali na oni strani Atlantika poznajo to blagovno znamko?
Ameriški avtomobilski navdušenci zelo dobro poznajo znamko Alfa Romeo. Seveda tisti, ki jih zanima nekaj več iz sveta avtomobilizma kot zgolj prevozno sredstvo od točke A do B. Zato se ne čudim, da je Alfa svoj sloves pri nas pridobila že v poznih 60. letih in je še danes najpriljubljenejša italijanska znamka.
Kako ste si zamislili prvi Alfin križanec?
Alfini oblikovalci se Stelvia nismo lotili z idejo ustvariti križanca. Najprej smo hoteli narediti Alfo Romeo, šele nato križanca. To pomeni oblikovno všečen avtomobil, pravo Alfo, šele nato vse drugo.
Tako kot pri Giulii ste svetu najprej pokazali najmočnejšo različico QV. Je za oblikovalca težko potem stopiti stopnico nižje in narediti običajno različico?
Nikakor ne. Pri Giulii in Stelviu Quadrifoglio je vse na mestu zato, ker avto to potrebuje. Pri običajnih različicah pa prideta do izraza čistost oblikovnih linij in lepota avtomobila.
Je veljal za notranjost enak pristop?
Seveda. Vozniku smo želeli ponuditi preprost in eleganten prostor, ki pa med vožnjo, predvsem s stališča ergonomije, ponudi vse, kar potrebuje. Glavno je upravljanje avtomobila, vse drugo je zakrito. Tako kot denimo osrednji zaslon, ki drugače kot pri drugih znamkah ne izstopa, ampak je spretno umeščen v sredinsko konzolo oziroma armaturno ploščo.
Bo Stelvio navdušil tudi potnike?
Giulia je morda res bolj vozniku naklonjena, a Stelvio je večji, posledično je več prostora za potnike. In za prtljago. Ker je v prvi vrsti Alfa Romeo, verjamemo, da bo všeč tudi potnikom.
Besedilo: Sebastjan Plevnjak, foto: Sebastjan Plevnjak, Alfa Romeo
