Če kje, potem se Escalade, s katerim so ob prelomu tisočletja pri Cadillacu vstopili v svet prestižnih križancev, dobro počuti na širokih ulicah Miamija.
Kar seveda ne pomeni, da ga ne srečujemo drugje – navsezadnje so ga pred kratkim prodajali tudi v Sloveniji, na evropskih cestah pa prav tako ni nenavaden gost.
A evropske ceste mu vendarle niso tako naklonjene kot Miami v celoti. Pri tem imamo v mislih že omenjene široke ceste, številna parkirišča, ki so s svojimi merami dovolj velika tudi za velike poltovornjake, in ne nazadnje vozniško kulturo.
Da se tako veliki avtomobili dobro počutijo na ulicah Miamija, pa so na žalost zasluge južnoameriške mafije. V 80. letih je bil Miami glavna transportna točka za kokain, ki je na Florido prihajal iz Kolumbije, Bolivije in Peruja. Posledično so v Miamiju ostajale milijarde dolarske gotovine in začela se je bliskovita preobrazba. V le nekaj mesecih so bili zgrajeni številni petzvezdični hoteli in luksuzni apartmaji, številne trgovine z oblačili priznanih znamk, draguljarne in avtomobilski saloni s prestižnimi znamkami. In za takšne avtomobile je bilo seveda treba zgraditi tudi dobre ceste in dovolj velika parkirišča. Zgodba se je končala dobrih 10 let pozneje. Za to je v veliki meri poskrbela tudi narava, saj je hurikan Andrew porušil dobršen del mesta. Samo v okrožju Miamija je bila škoda ocenjena na več kot 20 milijard dolarjev. Po zaslugi številnih finančnih in političnih škandalov se je Miami finančno sesul. Do te mere, da je bil uvrščen med pet najrevnejših ameriških mest. Životarjenje je trajalo precej dolgo, šele po letu 2005 se je mesto začelo postavljati na noge. Najprej z izgradnjo mednarodnega letališča (ki so ga prav tako spremljali številni škandali), nato so začeli obnavljati še številne zgradbe in graditi nove. Dokončno je pozitivno bilanco dopolnilo prenovljeno pristanišče, ki danes velja za eno od lepših in najbolj prijaznih do velikih križark.
Te seveda, tako kot letališče (ki je bilo pred dobrimi petimi leti vodilno po številu mednarodnih letov v celotni Ameriki), v Miami pripeljejo številne turiste. Posledično zdaj cveti turizem, z njim pa tudi trgovina, lokali, hoteli. Za to se ni treba zahvaliti zgolj svetovno znani četrti Ocean Drive, ampak se Miami utrjuje tudi na kulturnem zemljevidu s številnimi novimi muzeji, gledališkimi dvoranami in športnimi stadioni. Ne nazadnje si je Miami za svoj drugi dom izbral tudi naš košarkar, Goran Dragič.
A vrnimo se v svet avtomobilizma. Težave v avtomobilski industriji so se skozi leta odražale tudi v avtomobilih, ki so se vozili po tamkajšnjih cestah. Pred dobrim desetletjem so vladali veliki avtomobili, predvsem ameriški poltovornjaki. V času krize so v hipu postali dobrodošli majhni avtomobili, nato so postala moderna hibridna vozila. Zdaj, ko si je avtomobilska industrija tudi onstran Atlantika opomogla, pa so avtomobili doživeli pravi razcvet. Za Miami v šali pravijo, da se prestižni avto tam pojavi, še preden ga izdelajo. Šalo na stran, srkanje kave na znamenitem Ocean Driveu res spremljajo številni prestižni avtomobili, s katerimi se lastniki vozijo po svetovni promenadi. Težki časi so mimo, ob številnih novogradnjah pa je prav avtomobilizem pokazatelj miamijskega prestiža.
In v zadnjega se brez težav uvrsti tudi Caddilac Escalade. Ta je na ameriške ceste pripeljal leta 1999, kot odgovor nemškim in japonskim tekmecem, ki so se takrat na ameriškem trgu vedno bolj uveljavljali. Kot zanimivost naj zapišemo, da je produkcija avtomobila stekla le deset mesecev po tem, ko so projekt odobrili vodilni možje. Očitno je bil pritisk tekmecev res velik, saj od ideje do nastanka avtomobila običajno mine tudi več let.
Pa vendar so pri Cadillacu preveč kopirali Yukon Denali, produkt ameriške znamke GMC, zato so ga že leta 2002 toliko prenovili, da je dobil prepoznavno obliko in tako začel graditi podobo Escalada. Izdelava prestižnega križanca že od vsega začetka teče v Arlingtonu (zvezna država Texas). Njegovo podaljšano različico Escalade ESV so najprej izdelovali v mehiški tovarni v mestu Silao, zdaj pa tudi podaljšano različico izdelujejo v matični ameriški tovarni.
Do danes so Escaladu spremenili podobo trikrat, trenutna, četrta generacija pa je luč sveta ugledala leta 2015. A Američani so radi na tekočem, zato so tudi Escalade zadnje generacije že dvakrat lepotno popravili. Oblikovno sicer ne, a Američani imajo radi bleščeče novosti, zato jim tudi pri avtomobilih veliko pomeni, tudi če je avto zgolj malenkostno prenovljen.
Tako smo na prostranih ulicah Miamija preizkusili Cadillac Escalade, modelno leto 2017. V primerjavi s tistim avtomobilom, ki je leta 2015 pripeljal na ameriške ulice, so za modelno leto 2016 in zdaj 2017 dodali le malenkostne spremembe. Za lažjo predstavo – Escalade modelno leto 2017 se od svojih predhodnikov razlikuje po drugačnih barvah karoserije in rahlo spremenjeni sprednji maski ter drugem položaju kamere za vzvratno vožnjo. V notranjosti so spremenjeni prestavna ročica in gumb za vklop/izklop štirikolesnega pogona, dodan je opozorilnik za nepripet varnostni pas na zadnjih sedežih (beri tretji klopi), drugače poimenovani pa so tudi paketi opreme. In to je bolj ko ne to. Omenjena navada, da ameriški proizvajalci na njihovem trgu vsako leto predstavijo 'osvežen' avto novega modelnega leta, novosti tako v resnici prinaša le na papirju. No ja, dokler so kupci zadovoljni (in se pustijo prepričati), pač ni težav.
Vseeno pa Escalade, čeprav v najboljši izvedbi, torej s paketom opreme Platinum in s 6,2-litrskim osemvaljnikom ter prilagodljivim štirikolesnim pogonom, ni glavni frajer na ulicah Miamija. Kot rečeno, na ulicah Ocean Drivea kraljujejo Ferrariji in Lamborghiniji, izjema pa ni niti kakšen Bentley ali Rolls-Royce. No ja, če ste znan reper s kilogrami zlata okoli vratu, bi morda sodili v podobno ligo, a časi, ko so Escalade vozili znani zvezdniki, so mimo.
So bili pa ti časi (ti so se boljkotne končali s prihodom zadnje generacije) zabavni. Tigerja Woodsa je žena v Escaladu nabutala s palico za golf, Paris Hilton so iz avta (skupaj s kupčkom kokaina) izvlekli policisti. Svoje dolge noge je pred različnimi lokali v ne vedno treznem stanju vanj in iz njega zlagala Jessica Simpson, imel ga je David Beckham (ni sicer jasno, ali je bil tako všeč njemu ali ženi Victoriji), med tistimi, ki je za slavo Escaladea naredil največ, pa je bil reper Ludacris, ki ga je ne le vozil, temveč vedno znova razkazoval tudi v svojih pesmih in videospotih zanje. Je pa res, da slava (tudi pri avtomobilih) ne pomeni tudi spoštovanja.
Pa vendar, že zaradi velikosti avtomobila, navsezadnje pa tudi cene, je neko spoštovanje vseeno zaznati. Sicer je ameriška vozna kultura na bistveno višji ravni kot slovenska, a vseeno – včasih ti prav zaradi impozantnosti avtomobila kdo odstopi prednost, tudi če je nimaš; ko čakaš na parkirno mesto, se preostali udeleženci odpeljejo mimo ...
Pod motornim pokrovom je testni Escalade skrival ogromni, 6,2-litrski osemvaljnik z 426 ‘konji’. Ti brez težav skoraj tri tone težko mrcino z mesta do 100 kilometrov na uro spravijo v le 6,7 sekunde. Zanimivo je končna hitrost zgolj 180 kilometrov na uro, a to v Ameriki pravzaprav nikogar ne moti. Tam se, tudi na najbolj prostranih avtocestah, ne vozi hitreje od 120, morda 130 klometrov na uro. Tudi divjanja po ovinkasti cesti ne poznajo. Avtomobili onkraj Atlantika ga niti ne ljubijo, podvozje je prirejeno predvsem udobju, šele nato uporabnosti. In čeprav ima Escalade, za ameriške razmere, ultramoderno podvozje, vključno z večvodilno zadnjo premo in zračnim oziroma magnetnim vzmetenjem, se pridružuje večini ameriških avtomobilov – ljubi umirjeno in počasno vožnjo.
A v Ameriki tudi s takšno preživiš. Prvič zato, ker jo zahteva prometna ureditev, drugič zato, ker Escalade z opremo Platinum ponuja tako rekoč vse, kar si človek (tudi če prihaja iz Evrope) v avtu zaželi. Tako skoraj celotno notranjost prekriva usnj, električno pomične sedeže je bilo mogoče ogrevati ali hladiti, zaslonov v avtomobilu pa je bilo več kot v povprečnem slovenskem stanovanju. Osrednji, tisti, ki je namenjen predvsem vozniku, je namenjen izpisovanju različnih informacij in obvestil, navigacije in radia (tudi satelitskega) pa seveda še marsičesa drugega. A v oči padejo tudi drugi. Dva sta na zglavnikih sprednjih sedežev, en večji pa na stropu avtomobila. Z njim naj bi zamotili predvsem otroke na zadnji klopi. Da vozniku ne bi bilo treba poslušati zvokov iz risanke, je avto oziroma multimedijski sistem že serijsko opremljen z brezžičnimi slušalkami.
Ni kaj, Cadillac Escalade je tipični predstavnik razreda SUV. Američani pravijo, da se z njim potegujejo predvsem za tiste kupce, ki naj bi jih zanimal tudi (ali pa predvsem) Mercedesov GL ali Land Roverjev Range Rover. Torej avtomobili, ki so v Evropi pregrešno dragi. Po drugi strani so onkraj Atlantika kupcem veliko bolj dostopni, zato je ameriškemu kupcu tudi za Escalade z najžlahtnejšo opremo treba odšteti manj kot 100.000 dolarjev. To je za večino Američanov sicer še vedno veliko, po drugi strani pa se vzporedno z gospodarsko rastjo Miamija krepijo želje njegovih prebivalcev.
besedilo: Sebastjan Plevnjak · foto: Sebastjan Plevnjak, Profimedia, Cadillac
