S Porschejevima športnima terencema smo se zapeljali po dveh verjetno najlepših cestah na svetu.
Zelo udaren naslov in zelo splošen uvod v zelo specifično zgodbo. Le toliko, da se oko ustavi in s fotografij preusmeri na besedilo. Pa začnimo. Kje začeti pravzaprav? Pri avtih? Pri cesti? Pri dogodivščinah? Z novinarskim kolegom Cirilom, ki mi je delal družbo pri tej avanturi, sva se na vrhu enega od prelazov, ob nekem 'zen' trenutku in pogledu na mogočne Karpate ter vanj vrisane asfaltne serpentine, vprašala ravno to: kako bralcem 'dostaviti' vse te občutke, ki sva jih doživela? Oba se že kar nekaj časa ukvarjava s fotografijo, in če za trenutek pustim skromnost ob strani, lahko zase in zanj rečem, da sva dokaj dobra v tem, kar počneva. A vseeno se ob pogledu na najine fotografije počutim dolžan bralcem. Dolžan, ker s fotografijo težko prikažem obseg navdušenja nad najino dogodivščino. In kot pravi izrabljen rek 'Fotografija pove več kot tisoč besed', me že zdaj skrbi, kako naj dokončam to besedilo. Zato bom jaz pisal na kratko, vi pa lahko k vsakemu opisu v glavi dodajate na peto stopnjo potencirane pridevnike.
Začnimo pri cestah. Se spodobi, ker so najstarejše v tej zgodbi. Bolj natančno: romunski državni cesti 7C ter 67C. Vam to ne pove kaj dosti, kajne? Kaj pa, če rečemo gorska prelaza Transfagarasan in Transalpina. Tisti, ki simpatizirate z nekdanjo avtomobilistično oddajo Top Gear, boste prepoznali vsaj eno od teh dveh cest. Voditelj Jeremy Clarkson je namreč Transfagarasan označil za najboljšo cesto na svetu. In kaj je razlog za takšen naziv? Poleg dih jemajočih razgledov na gorovja je to zagotovo množica izjemnih kombinacij ovinkov. Legenda pravi, da ko je nekdanji romunski diktator Nicolae Ceausescu dobil idejo, da potrebuje cesto, ki bi povezovala sever in jug Romunije in bi po njej kar se da hitro premikal vojaške enote, je nalogo zaupal nekemu generalu, ki je moral imeti nekakšen dirkaški pedigre. Drugače si težko razlagamo vse kombinacije ovinkov, serpentine, predore, ravnine in celo dirkaške robnike. Da je vse skupaj še bolj bizarno, so nekateri ovinki obdani s pobočji, ki so kot nekakšne naravne tribune, in tam dejansko srečamo domačine, ki kampirajo, in ko zagledajo nekoga, da hitro premaguje ovinke, ga še spodbujajo in ploskajo.
Če je Transfagarasan zgodovinsko, marketinško in turistično bolj bogat, je v njegovi senci prelaz, ki bi si prav tako zaslužil kakšen naziv ali lento. Transalpina, pravzaprav z 2145 metri nadmorske višine najvišji cestni prelaz v Romuniji, je prav tako obdarjen s slikovitimi razgledi in izjemnimi zavoji. Ti mogoče niso tako dirkaško naravnani, je pa asfaltna podlaga mnogo boljša od tiste na Transfagarasanu.
Pri Porscheju, ki je tole ekspedicijo poimenoval 'Porsche adventure tour of Romania', so se odločili, da nam namenijo avtomobila, za katera mislijo, da se najbolje podata omenjeni cesti: Porscheja Cayenna GTS in Porscheja Macana GTS. Ja, res je, sta športna terenca in do zdaj sem pisaril le o dirkaških ovinkih. Tu nastopi oznaka GTS. Ime jasno nakazuje, da gre za izvedenko, ki je bolj naklonjena kupcem, ki avtomobil izrabijo tudi tako, da se zapodijo v ovinke, najsi bo to na dirkališču ali pa na takih gorskih cestah, kot sta ta dva romunska bisera. In kaj ju loči od navadnih različic? Očesu viden je zagotovo bolj poudarjen športni videz, ki so ga dosegli z agresivnejšimi odbijači in podvozjem, ki je bolj spuščen k tlom. V notranjosti vas poleg emblemov z napisom GTS še nekateri drugi dodatki spomnijo, da sedite v športno naravnanem Porscheju. Sedeži so poleg tega, da omogočajo izvrsten položaj za volanom, tudi udobni, med ovinki pa omogočajo ravno dovolj bočne opore. Tu so še elementi, oblečeni v alkantaro, ozadja merilnikov so obarvana, šivi v usnju so v barvi karoserije ... Vse, kar se ne vidi, je pa čutiti med vožnjo.
Za pot po Transalpini so nam namenili večjega in bolj robustnega Cayenna. Pa ne kar tako. Kaj kmalu po odhodu iz izhodiščnega mesta Sibiu se je konfiguracija vozišča močno poslabšala. Z drugih avtomobilskih predstavitev vajeni nekih popolnih voznih razmer sva se s kolegom kar malce spogledala, ko je pod kolesi zmanjkalo asfalta in ko smo mimo konjskih vpreg vozili skozi vasice, ki delujejo, kot bi jih moderni, kapitalistični svet le nežno pobožal. A ravno to so pri Porscheju hoteli pokazati, kako je lahko tak avtomobil v trenutku pripravljen na vse dane okoliščine. Da pa se te vrline lahko izkoristijo do maksimuma, sva preizkusila, ko nama je pri hitrem spustu z nekega manjšega prelaza takoj za ovinkom brez opozorila zmanjkalo asfalta pod gumami. Sledili so kratkotrajno zaviranje na asfaltu, lovljenje avtomobila po makadamskem odseku in vožnja na počez v 90-stopinjskem ovinku. Po trenutku tišine in zbranih mislih po ponovnem ogledu lokacije sva prišla do zaključka, da bi z nekim drugim avtomobilom, ki ne bi imel tako dobrih zavor, komunikativnega volana in odličnega podvozja, zdaj pisal o tem, kako učinkoviti so varnostni elementi v Porscheju. Ne, hvala. Različica GTS, večno ti bova hvaležna.
Drugi dan je bil na vrsti Transfagarasan z Macanom GTS. Ker sem nekoč že obiskal omenjeno cesto, sem Cirila neprestano psihično pripravljal na ekstazo vozniških užitkov, sam pa se nisem zavedal, da me lahko ponovno 'zadane'. Pa še kako me je. Naj takoj nekaj razčistimo: čeprav Macan nosi naziv športni terenec, je beseda terenec tako nepravično postavljena v to klasifikacijo, da kar boli. No, vsaj, ko govorimo o Macanu z oznako GTS. Trilitrski biturbo šestvaljnik s 360 'konji' v sodelovanju z dvosklopčnim menjalnikom in športnim podvozjem z elektronsko krmiljenimi blažilniki je utelešena poezija, namenjena točno taki cesti, kot je Transfagarasan. Občutka, da je Macan nekoliko višje nasajen, enostavno ni, ker nagibanja karoserije praktično ni čutiti. V tem primeru mu nekoliko višji 'trebuh' lahko štejemo le v plus, saj v primeru slabe asfaltne podlage lažje 'požira' kratke neravnine. Natančnost volana in množica informacij izpod koles nam dajeta ogromno zaupanja v avto, da napademo zavoj točno tam, kjer želimo. Pred ovinkom na zunanjo stran, nato prek dirkaškega robnika in iz zavoja na široko. Preglednost Transfagarasana in konfiguracija ovinkov nam dajeta občutek, kot bi bili na dirkališču, ki je preslikano na goro. Noro.
Pod takšno dogodivščino je težko zapisati zaključek, ki ga ne bi dojemali kot pretiranega in osladnega. Zato bom ta del raje izpustil. Če pa želite sami doživeti podobno zgodbo, jo Porsche ponuja prav vsakemu, ki vplača nekaj cekinov. Koliko? Recimo toliko, kot bi odšteli za komplet gum na Porscheju, ki pa jih tako ali tako lahko 'poradirate' po asfaltnih pobočjih romunskih Karpatov.
Besedilo Saša Kapetanovič, foto: Saša Kapetanovič
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel