Na prvi pogled imata primerjana avtomobila malo skupnega. Vanju se je treba bolj poglobiti, da pridemo do dveh pomembnih stvari, ki ju povezujeta.
Oba so namreč skoraj od začetka do konca skonstruirali na istem mestu, v konstrukcijskem oddelku kanadsko-avstrijskega podjetja Magna Steyr v Gradcu. Tam ju tudi izdelujejo. Seveda pa ne smemo pozabiti, da 'starša', BMW in PSA, povezuje sodelovanje pri razvoju bencinskih motorjev in da oba modela uporabljata izdelke tega sodelovanja – turbobencinske motorje.
Pri Peugeotu zelo radi poudarjajo svoje dobro sodelovanje z Magno Steyr in uspešen skupni projekt RCZ, s katerim je Peugeot pridobil pomembno avtomobilsko novost – športni kupe. Ta privablja kupce, ki si želijo zabave pri vožnji, a za to svojo potrebo niso pripravljeni zapraviti na desettisoče evrov. Rezultat sodelovanja Francozov in Avstrijcev je presenetljiv in zanimiv.
Pri Magni Steyr so za RCZ zagotovili vse od osnovne oblikovalske zasnove naprej, torej celotno konstrukcijo, pa tudi preurejen del montažnih trakov v graški tovarni, kjer Peugeotov doslej niso izdelovali.
Mini Countryman je podoben projekt, kar zadeva konstruiranje, saj so za oblikovalsko zasnovo znova poskrbeli Gradčani. BMW je Minija Countrymana za Magno Steyr izbral kot nadomestilo za izredno uspešen izdelek, s katerim so se lahko do pred kratkim hvalili v Gradcu – BMW-ja X3. Tudi ta je skoraj v celoti nastal prav v Gradcu.
Pred začetkom sodelovanja Bavarci niso bili prepričani, da bo manjši terenec od X5 privabil dovolj kupcev, da bi ga lahko izdelovali v eni od svojih tovarn. Zato je projekt X3 dobila Magna Steyr.
Vsekakor je bil zelo pozitivno presenečenje, saj je povpraševanje močno preseglo prva pričakovanja, ko je leta 2004 z montažnih trakov prišel prvi X3. Potem so jih do letošnjega poletja skupno izdelali kar 614.824, na leto torej okoli sto tisoč primerkov!
Česa takega ne BMW ne Magna Steyr z novim Minijem Countrymanom niti v sanjah nista pričakovala. Najbrž bodo zadovoljni že s približno podobnim številom, kot je na leto predvidenih Peugeotov RCZ.
Pri Miniju oziroma BMW-ju vprašanja o sodelovanju z Magno Steyr vsaj uradno ne slišijo radi. Zdi se, da jim je, nasprotno od Peugeota, kar malo nerodno, ker zanje avtomobile (seveda povsem enakovredno) lahko konstruirajo in izdelujejo tudi zunaj BMW-ja.
Pri obeh modelih gre za avtomobila, ki sta namenjena manj številčnim kupcem, predvsem takim, ki z nakupom avtomobila želijo pridobiti nekaj več kot le prevozno sredstvo.
Peugeot RCZ je omejen na tiste, ki iščejo dokaj športen kupe in seveda primerne zmogljivosti, zato tudi ne preseneča, da sta obe bencinski različici nekoliko močnejši kot podobni v Miniju, seveda gre v vsakem primeru za 1, 6-litrski turbobencinski štirivaljnik.
Peugeot lahko postreže s 156 ali z 200 'konji', obe številki pa sta tudi oznaki različice. Pri Miniju uporabljajo oznako Cooper in Cooper S za motorja z močjo 122 ali 184 'konjev'.
Kupci Minija bodo na zadnjo klop laže posadili še dva potnika kot v RCZ. Navsezadnje je Mini precej višji, karoserija pa kombijevsko-terenska, pri Miniju prvič tudi s štirimi bočnimi vrati.
Ker gre za 'fun' avtomobila, večjih prtljažnikov ne moremo pričakovati. RCZ-jev ima najmanj 321 litra prostora, ob prevrnjenem zadnjem naslonjalu je mogoče vanj naložiti 639 litrov prtljage.
V osnovni postavitvi Mini Countryman ne sprejme veliko več prtljage, le 350 litrov, a je seveda njegov prtljažnik oziroma njegovo podaljšanje proti obema prednjima sedežema bolj velikodušno – ob prevrnjenih naslonjalih zadnjih dveh sedežev lahko (do vrha strehe) izrabimo 1.170 litrov prostornine.
Prednjemu pogonu lahko le pri Countrymanu dodamo dodatno gnani zadnji kolesi (z oznako ALL4 in z močnejšim Cooperjem S).
Primer Countrymana in RCZ dokazuje, da lahko avtomobile z značajem skonstruirajo in izdelujejo na istem naslovu, čeprav gre za različne znamke. V vsakem je dovolj tistega, kar še naprej zagotavlja pripadnost eni ali drugi nalepki na avtomobilu, saj za to poskrbijo drugje – v oblikovalskih oddelkih, kjer določajo lastnosti in značilnosti sodobnih avtomobilov.
Tomaž Porekar, foto: Vinko Kernc