Clio ali 208, zgolj ta primerka sta v razredu manjših družinskih avtomobilov zaznamovala letošnjo bero novosti. V slavnih, a preteklih časih norenja slovenskih kupcev za avtomobili je bil to sanjski dvoboj.
Zdaj je drugače. Težko bi ugotovili, kaj se je začelo dogajati prej. So se prej zavedli kupci, ki so se prijeli za svoje denarnice in se najprej vprašali, ali se morajo res odločiti za nakup novega avtomobila, ali pa se je prej ohladilo navdušenje vodilnih pri obeh francoskih znamkah, kjer sicer zatrjujejo, da sta 208 in Clio njihova najpomembnejša avtomobila? A odločne gorečnosti, da bi ju spodobno predstavili slovenski javnosti, ne moremo zaslediti ne pri enih ne pri drugih.
Če v Sloveniji rečeš Renault, najbrž misliš Clio. Povezan je tudi s slovensko državo, oba sta 'na svetlo' prišla v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Kupcem v naših krajih se je seveda še bolj priljubil v letih, ko je njegovo izdelavo prevzel novomeški Revoz. Logična posledica je bila, da je postal Clio slovenski ljudski avtomobil, najbolj priljubljen je še zdaj. Zgodovina Peugeotovih majhnih družinskih avtomobilov pa se je začela že prej, s tistim neverjetno uspešnim z oznako 205, ki je evropsko avtomobilistično sceno obvladoval vse od predstavitve leta 1983. Dvestopetica je nato na trgu Evrope in sveta zdržala celih 15 let, a do naših kupcev, vajenih enotne ponudbe Zastavinega Yuga, ni prodrla. Se je pa to zgodilo z njegovim naslednikom z oznako 206, ki je po letu 1998 hitro osvojil srca ženskih ljubiteljic prisrčnih avtomobilov, a Clia ni mogel zasenčiti. Tretji rod Clia smo Slovenci 2005 sprejeli zgolj pogojno, saj kot vzorec pravega Clia iz novomeškega Revoza še prihaja Storia, druga in do zdaj najprepričljivejša izdaja Clia.
Četrti Cliov rod je zdaj tu in naj bi bil nekaj povsem drugega. Vsaj po videzu ga lahko uvrstimo med sodobne in privlačne primerke letošnje nove avtomobilske bere. Osrednji poudarek oblike je dinamičen videz, z nekaterimi skrivnostnimi potezami na karoseriji (v zadnji stebriček skrita kljuka zadnjih vrat, ki pri tem Cliu druga bočna vrata skrije). A kot se zdi, da je četrti Clio zrasel in tudi odrasel, je novi Peugeot 208 (še zlasti v primerjavi s predhodnikom z oznako 207) postal bolj ljubek, krajši in bolj kompakten. Potem ko je 207 preveč zrasel in postal kar nekam 'moški', se zdi 208 spet pravi ženski ljubljenček.
No, ali je to tudi že opredelitev, komu sta oba francoska novinca pisana na kožo? Clio moškim, 208 ženskam? Ah ne, tako pa tudi ni. Tudi če odmislimo Renaultov reklamni slogan o strasti, barvi in obliki, mora biti Cliov videz prijeten obema spoloma. A tudi pri 208 ni razloga, da njegova zunanjost ne bi ugajala moškim očem. Vsak po svoje sta sveža sadeža sodobne avtomobilske oblikovalske prakse, kar se kaže tudi v naši izenačeni oceni zunanjosti.
Tega pa ne moremo več trditi za notranjost. Trud in dobre namere Peugeotovih in Renaultovih oblikovalcev in konstruktorjev so seveda tudi v obeh notranjostih opazni. A se v marsičem notranjosti tudi občutno razlikujeta. Pravzaprav je še najmanj razlik pri občutku, kako voznika in potnike sprejmejo sedeži. Pri enem ali drugem so dokaj solidni, z vsemi zdaj že običajnimi pripomočki prilagajanja, na primer z vzdolžnim volanskim pomikom za primerno prilagajanje obroča glede na voznikov položaj. Tudi udobje sedežev se zdi dokaj podobno. Drugače pa je z občutkom prostornosti potniške kabine. Občutek v Peugeotu je boljši (in to potrdijo tudi izmerjene vrednosti notranjih mer). Pri oceni velikosti prtljažnika je za malenkost na boljšem Clio (300 proti 280 litrom), a gre bolj ali manj za teorijo, kajti pri realnem polnjenju s prtljago smo lahko z našimi standardnimi kosi prtljage za oba uporabili tri enake, en 68,5-litrski kovček, en letalski kovček in še nahrbtnik. V teoriji bi lahko pri oceni opreme armaturne plošče in informacijskega in zabavnega sistema boljšo oceno pripisali Renaultu. Velik osrednji zaslon na prvi pogled navduši, a je način njegovega upravljanja manjše razočaranje. Pogrešamo tudi obljubljeni R-Link, povezavo z internetom, ki bo morebiti prepričala marsikaterega kupca v Franciji. Tudi glede ergonomije ima prednost Clio, razmerje med volanskim obročem, stopalkami in prestavno ročico je lahko pri Peugeotu precej odvisno od tega, kako si voznica ali voznik priredita sedež in položaj volanskega obroča. Ta je pri Peugeotu nenavadno majhen (in priročen), a je to predvsem posledica malo nenavadno postavljenih osnovnih merilnikov, na katere mora vozeči namreč gledati čez volanski obroč. Obroč pa pogled na merilnike skoraj povsem zastira, če voznici/vozniku to iz kakršnegakoli prej omenjenega 'prilagoditvenega' razloga ne uspe ... Malenkosti pri obeh se tako izenačujejo in na koncu pretehta večja Peugeotova prostornost (pri ocenjevanju pa smo zanemarili panoramsko streho in stalno nevsiljivo stropno osvetljavo s svetlečimi diodami, oboje nekatere navdušuje, drugim ne pomeni veliko, obojega pa v Cliu ni mogoče dobiti niti za doplačilo).
Renault ponuja bencinski trivaljnik s puhalom kot že močnejšo motorno opremo, Peugeota bi bilo mogoče s trivaljnikom dobiti zgolj v osnovni motorni različici. No, treba je zapisati, da v teoriji s trivaljnikom ne bi moglo biti nič narobe, saj prepričljivost nove zasnove motorja podobno dokazuje eden od ameriško-nemških tekmecev, Renaultov pa se v običajni uporabi zdi, da je ostal na pol poti. Če se vrnemo k teoriji, bi moral biti Renaultov vsaj kos povsem klasičnemu štirivaljnemu 1,4-litrskemu motorju iz Peugeota, toda resničnost je drugačna. Peugeotov je malenkost močnejši, a po navoru se ne razlikujeta veliko. Renaultov 135 Nm doseže že pri 2.500, Peugeot 136 Nm šele pri 4.000 vrtljajih. Tako se Clio izkaže kot bolj prožen (za več kot dve sekundi hitrejši pri pospeševanju od 50 do 90 km na uro v četrti prestavi), 208 pa kot bolj poskočen (pospešek do 100 kilometrov na uro za 1,1 sekunde boljši). Tudi po voznih lastnostih sta si oba dokaj podobna, za Clia se zdi, da je kar malce nefrancosko trd na bolj valovitih cestnih podlagah, 208 včasih na neravninah reagira kot teliček. Občutek pri zaviranju je v Cliu vsekakor precej boljši kot v 208, a rezultati meritev ne odstopajo tako močno, da bi si Clio res lahko prislužil prednost.
Pri zmogljivostih bi si lahko 208 prislužil nekaj prednosti, toda zaradi počasne in precej nenatančne prestavne ročice to tudi zapravi.
Tako je gospodarnost tista, ki nekaj prednosti spet prinese Peugeotu. Predvsem sta tu dve postavki, ki mu dodata večjo vrednost. Prva je – presenetljivo – poraba goriva, druga pa Renaultov zgolj enoletni oziroma na 20.000 prevoženih kilometrov omejen servisni presledek. Tukaj Peugeot manj udari po lastnikovi denarnici, saj je predpisani presledek za redno servisiranje kar 30.000 kilometrov. Po naših izračunih pa vas Clio na kilometer prevožene poti stane en cent več kot 208.
Na koncu še nekaj o skupni oceni, kjer smo upoštevali celoten vtis ter tudi splošen vtis glede uporabnosti enega ali drugega, predvsem pa podrobnosti, kot so vtis o kakovostni izdelavi ali kakovosti uporabljenih snovi v avtomobilu. Tudi tu si je 208 pridobil prednost pred Cliom, predvsem zaradi neusklajenosti in nedoslednosti Renaultovih snovalcev. Pri Cliu so nekatere stvari domišljene že skoraj vrhunsko: klavirski lak na nekaterih delih notranjosti, velik zaslon na sredinski konzoli, zelo uporaben sistem ploščice daljinskega upravljalnika/ključa in sistema zaklepanja in odklepanja avtomobila ter zagona na gumb. A so nekatere druge pod pričakovanji, na primer podpovprečen vtis kakovosti prevlek v prtljažniku, precej nevaren (za nohte) način uporabe kljuk zadnjih vrat in neprepričljiv motor. Peugeot razen (za nekatere) nerazumljive postavitve merilnikov ne izstopa s slabostmi. Pri obeh sicer kljub obljubam snovalcev kakovost izdelave še vedno ni na ravni večine tekmecev (tudi v razredu), a vsaj tu lahko upamo še na to, da imata francoza iz turške Burse oziroma slovaške Trnave še možnost, da se popravita.
besedilo: Tomaž Porekar, foto: Uroš Modlic