Kako nam je Master pomagal očistiti plažo in nad čem so se pritoževali potniki.
Motoristi ljubimo kombije!
Kombije rad vozim že od nekdaj – morda prav zato, ker sem z razvažanjem igrač po Sloveniji med drugim zaslužil tudi za svoj prvi motor. Zato tudi ne potrebujem prav dolgega razmisleka, kaj storiti s testnim kombijem: če v iskalnik testov v Avto magazinovemu arhivu vtipkate 'Renault Master', boste hitro izvedeli, da smo z Mastrovo pomočjo izpeljali primerjalni test dveh enduro KTM-ov na motokros progi v Semiču in da sem se z novejšim primerkom odpravil na enduro dirko v Primošten. Ojej, tista dirka pa je bila polomija … Pustimo to: povedati želim, da so kombiji za motoriste sila uporabna vozila. A tokrat je dobil Master čisto drugačno nalogo: z druščino smo se odpravili na otok Hvar, od tam pa s čolnom do bližnjega otoka Jerolim z namenom, da ga osvobodimo umetne navlake, ki jo je naplavilo morje tekom zime. Več o tem, kaj smo našli na rajski plaži in zakaj menim, da bi vsakdo moral vsaj enkrat opraviti podobno delo, si lahko preberete na spletni strani aktivni.si, tule pa še par besed o delavcu.
Vmesna izbira s 145 'konji'
Tokratni Renault Master 145 Energy poganja 2,3-litrski motor, ki ustreza okoljskemu standardu Euro6, hkrati pa z dvema turbinama diha dovolj bogato, da se vozniku polno naloženega vozila na avtocestnih vzponih ni treba umikati šleparjem. Stopalka za plin ima zelo značilen 'dvodelni gib', pri čemer je jasno, da želi voznika vzpodbujati pri nežnem dodajanju plina, kar zadošča za povsem soliden tempo vožnje. Ko pa si voznik zaželi iskrega prehitevanja, pa je treba stopalko pohoditi z večjo silo, da se sproži še zadnje dva ali tri centimetre giba. Različica 145 velja za srednjo izbiro (obstajajo še modeli 110, 130, 165 in 170) in mirne volje lahko rečem, da konjenica za premikanje v zakonskih hitrostih in še čez povsem zadošča (vemo pa tudi, da od viška glava ne boli).
Prijetno je bilo spremljati prikazovalnik povprečne porabe, ko smo se po stari cesti mimo Ivančne Gorice, Krke in Žužemberka bližali mejnemu prehodu Vinica (kjer, mimo grede, ni bilo v soboto popoldne niti k od kolone in niti č od čakanja): poraba se je gibala okrog sedmih litrov, kasneje pa je na avtocesti s tempomatom na 120 km/h narasla za dober liter, da se je končno povprečje ustavilo na 8,3 l/100 km. To so za kombi takih mer kar spodobne številke.
Razumljivo: za voznika je poskrbljeno bolje kot za potnike
V pozitivni luči bi rad izpostavil počutje za volanom: voznikovo delovno okolje je vedno manj 'kamionsko', lahko rečem, da bližje osebnim vozilom kot pri podobno velikem Peugeotu Boxerju, v katerem sem po službeni dolžnosti v zadnjih petih letih prevozil vsaj kakšnih 25.000 kilometrov.
Pravzaprav so edine pripombe prišle s strani potnikov, a tudi to z razlogom, saj je bil Master delavski in ne luksuzno potniški. Poleg voznikovega sedeža je klop za dva brez možnosti nastavljanja naklona, zvočna izolacija je takšna, da je treba za komunikacijo s potniki v zadnji vrsti krepko dvigniti glas, čvrsto podvozje pa je pripravljeno, da bo delo opravljajo tudi pri prevozu česa težjega, kot so manekenske nogice, zato v kabino prenese kar precej sunkov. Zato: če razmišljate o takšnem kombiju za družinsko rabo, razmislite o bolje opremljenih različicah. Delavci, ki jih boste zapeljali do delovišča, pa se verjetno nad malenkostmi ne bodo pritoževali.
Pa še nekaj je treba imeti v mislih: medtem, ko cena prevoza osebnega avtomobila s trajektom iz Splita na Hvar (do 5 m dolžine in do 2 m višine) znaša 265 kun (pribl. 35 EUR), je ta znesek za kombi skoraj dvakrat višji (490 kun = pribl. 65 EUR).
Master, hvala za sodelovanje.
Matevž Hribar